»Mesta so za revne ljudi nevarna«

Osem tisoč Ljubljančanov se vsako leto obrne po pomoč na Rdeči križ, ki razdeli 600 ton hrane.

Objavljeno
10. maj 2013 20.20
Pomankanje. V Ljubljani 9.5.2013
Mojca Zabukovec, Delo.si
Mojca Zabukovec, Delo.si
Ljubljana – »Dve možnosti imaš. Ali plačaš položnice, pa ne ješ, ali pa ješ in mešetariš s položnicami. En mesec eno, drugi drugo. Vseskozi si v začaranem krogu in zdi se, da nikoli ne boš prišel ven. Vsak dodaten strošek, kot so oblačila, kakšni šolski tabori, vse še dodatno poruši,« razlaga Tatjana, medtem ko zre skozi okno svojega subvencioniranega trisobnega stanovanja v enem od blokov na obrobju Ljubljane.

Tatjana, mati treh otrok, že vseskozi dela. Do zdaj je nabrala petnajst let delovne dobe, od tega je deset let redno zaposlena v javnem sektorju. Kje natančno, naj se ne zapiše, je prosila, kakor tudi njeno pravo ime ne. Noče, da bi imeli otroci zaradi tega težave. Že tako morata starejša dva, ki obiskujeta osnovno šolo, kdaj sedeti v razredu, medtem ko so drugi na šolskem taboru. »Nisem hotela iti na center za socialno delo in prositi. To je bilo najhuje, sploh ker te tako ponižajo. Nisem ravno takšne sorte, da bi se borila za svoje pravice, ampak smo bili resnično v stiski. In nimaš kam, ker so ti vrata skoraj povsod zaprta. Kreditno nisi sposoben, torej na banki nimaš kaj iskati. Prodati nimaš kaj, ker nimaš ničesar,« zavzdihne in pri tem premeri kuhinjo. Vrata omare pod pomivalnim koritom se še komaj držijo, stoli so že hudo oguljeni. »Vem, da bi morala dati popraviti vrata in zamenjati stole, ampak nimam s čim,« sama nadaljuje.

S potnimi stroški in malico ji vsak mesec nanese okoli 700 evrov prihodka, prav toliko skoraj, kolikor je treba odšteti za vse položnice. Njen mož, ki v Sloveniji živi pet let, je prijavljen na zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba. Ima visoko izobrazbo, a dela ne najde. »Na zavodu so mu priznali, da so tujci težko zaposljivi,« hiti pojasnjevati Tatjana. »Izgovarjajo se tudi na jezik, češ da ni čista slovenščina, ampak zakaj bi sploh moral v proizvodnji znati čisto slovensko,« se kislo nasmehne.

»Razočarana sem, ker človek ne more imeti zagotovljene normalne eksistence. Ne govorim o tem, da hočem imeti ne vem kaj, ampak zgolj tisto osnovno, da bi lahko preživela iz meseca v mesec.« Po pomoč se je na Zvezo prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje prvič obrnila pred mesecem dni, ko je družini grozila deložacija zaradi neplačanih stanovanjskih položnic. Ko je pred tem za preložitev plačilnega roka prosila na občini, so ji rekli zgolj to, da je njeno početje neodgovorno. Na zvezi so ji zdaj pomagali poplačati položnice za nazaj, kako bo naprej, ji ni jasno. Čeprav je že zadnjih pet let težko, prizna, ji tako hudo kot je danes, še ni bilo. »Imam približno enake prihodke, ampak zadnji dve leti to ni več dovolj. Pet članov se nas preživlja s 700 evri, pa nas nikjer ne obravnavajo kot problem, ker sem zaposlena. Ker presegamo vse cenzuse tega sveta!« Tatjana povzdigne glas. Do prehranskih paketov Rdečega križa ni upravičena, tudi na centru za socialno delo, razen ko vsako leto odda obrazec za otroški dodatek, kot pravi, nima kaj iskati. Plače v javnem sektorju pa se nižajo in ne višajo, potoži. »Razumem, da mora država zniževati plače, da pokrije minus. Ampak ne na račun nas malih! Saj so rekli, da bomo mi najmanj občutili varčevanje, dogaja pa se ravno obratno.«

Na zunaj blišč, navznoter beda

Na ljubljanski enoti Rdečega križa na leto naštejejo okoli osem tisoč prejemnikov humanitarnih prehranskih paketov. »Med njimi je približno tretjina samskih ljudi, ki so brez otrok, prav toliko je upokojencev, ki se z minimalno pokojnino vse težje preživljajo,« je razložila Ema Verbnik, pomočnica sekretarke na območnem združenju RK Ljubljana. Na ravni države je humanitarna organizacija lani razdelila približno 3000 ton hrane, od tega 600 v Ljubljani in devetih primestnih občinah. Dve tretjini hrane, ki jo Rdeči križ daruje v svojih paketih, prihaja iz tako imenovanih intervencijskih sredstev Evropske unije, a ta bodo nižja, ker jih bodo odslej delili med vse članice. »Paketi so že in še bodo manjši, hkrati pa se povečuje interval delitve,« je opozorila Verbnikova.

Zvezo prijateljev mladine v Mostah vsak dan obišče ali pokliče okoli sto ljudi. Tja jih usmerijo centri za socialno delo, šole, zdravniki, informacija, da tam vsakdo dobi pomoč, se širi tudi od ust do ust. »Ljubljana je na zunaj urejeno mesto, vse teče. Ko pa pridem v pisarno in dvigujem telefone, poslušam takšne in drugačne zgodbe, se zavem, da to ni Ljubljana, ki jo videvam, ko sem zunaj,« je v svoji pisarni razlagala Anita Ogulin.

»Mesta so nevarna za revne ljudi. Vse je drago in ni samopreskrbe. Ljudje ponoči brskajo po smeteh. Otroci jejo tudi pomije. Nedolgo nazaj se je pri nas oglasila mati enega otroka, ki za 420 evrov dela kot pomočnica v eni od ljubljanskih kuhinj. Vsakokrat v službi prosi za pomije, da jih nese domov in jih postavi na mizo. Je to država, ki smo jo hoteli pred dvajsetimi leti?« se sprašuje lanska nominiranka za Delovo osebnost leta. Ljudje, ki prihajajo na zvezo po pomoč, med njimi je vse več upokojencev z minimalno pokojnino in mladih mater samohranilk, se skrivajo pred svetom, je pojasnila Ogulinova. »Skrivajo se tudi pred samim seboj, kar je najhuje. Dolžni so čisto povsod. Sami sebe ne sprejemajo več, počutijo se zavržene, nesposobne in ponižane. Sram jih je, da so tam, kjer so.«

Zaposlitev ni zagotovilo

Po evidenci statističnega urada (Surs) je v letu 2011 – podatki za lani bodo znani šele jeseni – pod pragom revščine živelo 13,6 odstotka, to je približno 273 tisoč ljudi. Glede na leto 2010 se je stopnja revščine zvišala za dober odstotek. Podatkov posebej za Ljubljano Surs nima, kot so pojasnili, ker je vzorec premajhen. »Treba je vedeti, da gre za relativne podatke, vendar po mojem dobro predstavijo stanje. So pa seveda populacije, ki v anketi niso zastopane,« je povedala sociologinja Vesna Leskošek s fakultete za socialno delo.

Stopnja revščine v Sloveniji po zadnjih dostopnih podatkih ni med najnižjimi v EU, a se je pri tem treba zavedati, je opozorila Leskoškova, da imata na primer Bolgarija in Romunija zelo visoko stopnjo, kar zvišuje povprečje. »Zakaj bi se sploh primerjali s posameznimi državami, saj je vendarle pomemben vsak človek, ki živi v revščini. Ali bomo rekli, da smo zato, ker smo nad evropskim povprečjem, v redu in si lahko privoščimo še malo več revščine?« se je vprašala raziskovalka in pripomnila, da pri nas pravzaprav ni resnega raziskovanja revščine, ker država za to ne nameni denarja.

Kot možno rešitev sociologinja vidi v prerazporeditvi dohodkov in uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka, a mora biti ta po njenem razumljen kot oblika socialne države, ne kot njena alternativa. »Revščino je treba odpraviti, ampak mislim, da to ni več v ospredju. Od te ideje smo že svetlobna leta stran,« je prepričana Leskoškova. »Brezup je v tem, da glasovi tistih, ki ponujajo rešitve in drugačno pot od te, na kateri smo, niso slišani. Poglejte, kako se politike nadaljujejo. Katerokoli vlado imamo, dela enake korake. Pahorjeva je razsula socialno državo, tudi Janševa jo je pred tem že začela in potem nadaljevala z Zujfom [zakon o uravnoteženju javnih financ], zdaj pa vidite, kje smo. Spet govorijo, da bodo zniževali denarno pomoč. Najvišja je zdaj okoli 280 evrov, kar je za preživetje absurdno nizka vsota. Jo bodo še nižali?« Težava je po njenem tudi, da je vse več revnih med zaposlenimi, s čimer se sicer Evropa spoprijema zadnjih petnajst let, potem ko je spremenila ekonomsko paradigmo. »Še vedno si predstavljamo, da ko bomo enkrat dobili službo, nas bo ta rešila pred revščino in bomo lahko preživeli svojo družino. To je klasičen pomen dela. Zdaj pa se je izkazalo, da ni več tako. Tudi če si zaposlen, ni nujno, da se boš izognil revščini.«

Tatjani, čeprav je zaposlena, ne uspeva pokriti vseh mesečnih stroškov. Vsaj deložacija ji trenutno ne grozi več. Kako bo družino pripeljala skozi prihodnji mesec, še ne ve. Najbrž podobno kot doslej, pravi. S tehtanjem med plačilom položnic in nakupom hrane. »Če mož kmalu ne bo našel službe, bo treba Slovenijo zapustiti. Ampak za to je spet potreben denar.«