Ni potrebno, da bi bili starejši breme za družbo

Ljubljana – Projekt A-Qu-A, ki ga je 20 mesecev izvajal Zavod za oskrbo Ljubljana (ZOD), je prinesel pomembne praktične usmeritve in je temelj za uporabo v širšem slovenskem okolju, predvsem je dragocen pri nastajanju zakona o dolgotrajni oskrbi in strategiji kakovostnega staranja.

Tako so ugotavljali udeleženci na predstavitvi projekta Aktivno in kvalitetno staranje v domačem okolju (A-Qu-A), vrednega 700.600 evrov, ki je bil financiran iz Programa Norveškega finančnega mehanizma 2009–2014, in o katerem je nastal tudi zbornik. Poleg nosilca, ZOD Ljubljana so bili partnerji še MOL, Znanstveno-raziskovalno središče Univerze na Primorskem, Zdravstvena fakulteta Univerze v Ljubljani, Mestna zveza upokojencev Ljubljana, Fakulteta za dizajn in Zdravstvena fakulteta Univerze v Oslu.

Sodelovali so tudi študenti

V projektu, ki se je začel aprila lani, končal pa se bo decembra letos, so 969 starejšim od 65 let ponudili brezplačne storitve na domu, med njimi fizioterapijo, delovno terapijo, logopedija, prehransko svetovanje, zdravstveno nego ter meritve psihofizičnih sposobnosti, programe gibalne vadbe in svetovanje pri prilagoditvi bivalnega okolja potrebam starejših. Skupaj so opravili 7652 storitev, v timu je poleg strokovnjakov sodelovalo 40 študentov Zdravstvene fakultete in Fakultete za dizajn.

Koordinatorka projekta Rosana Gjura Luci iz ZOD Ljubljana je povedala, da je bilo največ uporabnikov vključenih v fizioterapijo in delovno terapijo, v povprečju so izvedli deset obravnav na osebo. Najmanj jih je imela prehransko svetovanje. Anketa, ki so jo izvedli med uporabniki, je pokazala, da se jim zdi pomembno, da so bile upoštevane in zadovoljene njihove potrebe. Študentje pa so ugotavljali, da je pomembno spodbujanje samostojnosti uporabnikov, pri delu pa je zelo pomemben odnos do starejših.

Kako rezultate vključiti v sistem

Na okrogli mizi so govorili tudi o tem, kako bi rezultate tega projekta vključili v sistemske rešitve ob spreminjajoči se demografski strukturi. V MOL je namreč leta 2012 živelo 48.752 prebivalcev, starejših od 65 let, kar je 17,3 odstotka prebivalcev Ljubljane. Po napovedih bo leta 2020 v Sloveniji že 36 odstotkov ljudi starejših od 65 let; pri tem približno 7 odstotkov starejših živi v domovih za starejše. Večina ljudi si tudi na starost želi ostati doma, zato jim je potrebno pomagati in ponuditi rešitve, da se bodo dobro počutili.

Nova vprašanja in dileme

Aleš Kenda z ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ ugotavlja, da je projekt A-Qu-A pomembno prispeval k iskanju odgovorov na ta vprašanja, ki nakazujejo nujo po večjem obsegu teh storitev in rešitve v zakonu o dolgotrajni oskrbi ter strategiji kakovostnega staranja, ki sta v pripravi. Drugačna paradigma zastavlja tudi nova vprašanja, denimo, ali so tisti starejši, ki živijo doma, upravičeni do enakega standarda kot tisti v socialni ustanovi, pa tudi, ali naj čakamo na starost in bolezen, ali pa naj se na to aktivno pripravimo, pri čemer je bolj poudarjena preventivna dejavnost. Postavlja se vprašanje enakosti zdravstvenih storitev v Sloveniji, pa tudi, ali bodo neformalni oskrbovalci, največkrat v družini, ki so vse pomembnejši pri oskrbi starejših, dobili ustrezno priznanje v sistemu. Izpostavlja se tudi vprašanje dostojanstva, ko ljudje niso več številke, ampak osebnosti, ki potrebujejo individualni pristop. Nakazuje se nujnost večje integracije socialnih in zdravstvenih storitev ter večjega obsega preventivnih dejavnosti. Na MDDSZ imajo tudi že dlje časa odprte tri pomembne pravilnike, o standardih in normativih socialno-varstvenih storitev, o metodologiji za oblikovanje cen in o minimalnih tehničnih normativih, ki jih bo potrebno prilagoditi realnosti, da bodo sledili strokovnemu razvoju na tem področju.

Od medicinskega v javnozdravstveni model

Tatjana Buzeti z ministrstva za zdravje (MZ) je povedala, da se na ministrstvu že od leta 2001 trudijo narediti korak naprej od medicinskega v javnozdravstveni model, že leto dni pa pripravljajo izhodišča za zakon o dolgotrajni oskrbi. Kot je pokazal tudi projekt A-Qu-A, je potrebna integracija in sodelovanje v interdisciplinarnem timu, kar se bo treba pri nas še naučiti, vsem uporabnikom pa bo treba zagotoviti enako dostopnost teh storitev. Treba bo poskrbeti, da pri dolgotrajni oskrbi na domu ne bo prihajalo do podvajanj, preusmeriti se bo potrebno na rehabilitacijo kot preventivno dejavnost, opolnomočiti uporabnika teh storitev in poskenirati vse ponudnike, kaj ponujajo in katere potrebe pokrivajo in zapolniti vrzeli, pri čemer bo potrebna koordinacija. Za to bo treba zagotoviti tudi vire, poleg obveznega zdravstvenega zavarovanja verjetno tudi v obliki nove košarice za dolgotrajno oskrbo in zamenjati celotni model financiranja socialnih pravic.

Strah pred financiranjem je odveč

Dr. Marija Tomšič z oddelka za delovno terapijo Zdravstvene fakultete v Ljubljani je povedala, da njihovi študentje že več kot deset let hodijo na domove, vendar pa se paradigma v 40 letih ni spremenila. Tako denimo v domovih za starejše še vedno velja normativ enega delovnega terapevta na 150 oskrbovancev. Meni, da je strah pred financiranjem dolgotrajne oskrbe nepotreben in se vse preveč poudarja, koliko bi takšna storitev stala državo. Tuji strokovnjaki, tudi Avstralski, namreč že ugotavljajo, da je doprinos takšne oskrbe veliko večji, kot vložek, saj je za to dolgoročno porabljenih manj sredstev. Takšne storitve namreč pomembno vplivajo na preprečevanje padcev in takšna preventivna strategija je bistveno cenejša kot zdravljenje po padcih.

Dr. Jana Mali s Fakultete za socialno delo je opozorila, da je ljubljansko okolje v zagotavljanju teh storitev z ZOD Ljubljana specifično, razmere po Sloveniji pa so različne. Treba bi bilo primerjati izkušnje iz različnih krajev in razmisliti, kako povezati različne izvajalce med seboj, tudi domove za starejše, center za socialno delo itd.

Prilagoditve doma niso drage

Dr. Jasna Hrovatin s Fakultete za dizajn je izpostavila, da starejši niso dovolj ozaveščeni o potrebah po prilagoditvi njihovega doma za življenje, ki tako postane veliko bolj varno, saj preprečuje padce in lahko čim dlje ostanejo v domačem okolju. Prav tako je tudi zmotno prepričanje, da so prilagoditve drage; posamezni pripomoček za kopalnico stane od 20 do 30 evrov, najosnovnejše prilagoditve kopalnice pa od 200 do 300 evrov. Oblikovali so priročnik Prilagoditev bivalnega okolja potrebam starejših.

Martin Kopatin, direktor Pristana, ki kot koncesionar izvaja pomoč na domu v desetih občinah, tudi v MOL, je povedal, da so ljubljanski uporabniki zelo specifični, so dobro informirani in imajo veliko znanja s tega področja, v vaškem okolju pa ljudje veliko težje sprejemajo spremembe. Opozoril je tudi na pomen razvoja informacijske tehnologije tudi na tem področju, kar pa seveda ne more nadomestiti ljudi.