Tiskane izdaje
Postavitev objekta za energetsko izrabo odpadkov je v pristojnosti države, ki pa naj bi pri tem – če bo sežigalnica stala v Ljubljani – sodelovala s Te-Tolom. Tako proizvedena toplotna energija bi bila namreč speljana v daljinski sistem ogrevanja. Upravitelj sežigalnice bo dobil državno koncesijo, vendar to po zakonu ne more biti Te-Tol, ker je gospodarska, ne javna družba. Za koncesijo bi se lahko potegovalo javno podjetje Energetika Ljubljana, s katerim se bo Te-Tol jeseni dokončno združil.
Na ministrstvu za kmetijstvo in okolje (MKO) smo izvedeli, da država še ni odločila o gradnji takšnega objekta, je pa umeščen v operativni program ravnanja s komunalnimi odpadki do leta 2020. Na vprašanje, kdaj bo odločitev sprejeta, niso odgovorili, a kot kaže, vsi njihovi argumenti govorijo v prid takšnemu objektu. Zapisali so, da so objekti za termično obdelavo del infrastrukture, potrebne za ravnanje z odpadki, ker vseh komunalnih odpadkov ni mogoče predelati. »Smiselno je, da se izkoristi energetski potencial tistih, ki se jih ne da več reciklirati oziroma odlagati na odlagališča.« Pri tem poudarjajo, da se takšne naprave uvrščajo med naprave za predelavo odpadkov, katerih končni produkt sta toplota in električna energija. Čeprav o letnicah gradnje še ne govorijo, je jasno, da bo objekt smiseln šele, ko bo (predvidoma leta 2017) dokončan RCERO.
Denarja za dokumentacijo ni
Ko bo odločitev o gradnji objekta sprejeta, bo treba pripraviti državni prostorski načrt (možni sta lokaciji na območju Te-Tola ali ob Letališki cesti), pri tem pa zagotoviti, da objekti izpolnjujejo vse predpisane pogoje, tudi glede emisij v okolje, razlagajo na MKO. Po njihovih besedah praksa iz drugih evropskih mest kaže, da take naprave »nikakor ne povzročajo čezmernih vplivov na okolje«. Pobuda za pripravo DPN še ni bila podana, prav tako v državnem proračunu še niso zagotovljena sredstva za pripravo dokumentacije, pravijo na MKO. In dodajajo: »Načrtovanje in gradnja objekta za termično obdelavo odpadkov sta odvisna od več dejavnikov, okoljskih, prostorskih, finančnih, lokalne sprejemljivost ... Uspešnost projekta lahko pričakujemo takrat, ko bodo vsi našteti dejavniki usklajeni.« Država pri gradnji objekta, ki je ocenjen na okoli 120 milijonov evrov, računa na evropska sredstva.
Civilna iniciativa je proti
Čeprav o gradnji objekta še ni dokončno odločeno, pa so vse pogostejše aktivnosti nasprotnikov sežigalnice. Potem ko so pozimi Ekologi brez meja organizirali sestanek o tej temi, na katerem so poudarili, da je treba projekt preprečiti, še preden se zanj začne porabljati javni denar, je bila ustanovljena civilna iniciativa Ne sežigalnicam. Kot so nam odgovorili, so njihovi člani stanovalci Fužin, Štepanjskega naselja in Most, poleg Ekologov brez meja pa jih podpirajo tudi druga okoljevarstvena društva (Umanotera, Focus, Eko krog). V civilni iniciativi so prepričani, da je celoten projekt voden nepregledno, nekakovostno in predvsem v nasprotju z interesi prebivalcev. »Menimo, da je potrebna strokovna in neodvisna javna razprava o načrtovani gradnji sežigalnice, ki bo nedvomno dokazala, da Slovenija ne potrebuje dodatne sežigalnice ali sosežiga v cementarnah, saj bomo zahteve direktiv EU dosegli brez sežigalnice.«
V ozadju so
