»Uporabo avtomobilov v mestu je treba prepoloviti«

Glavni mestni urbanist Janez Koželj, ki s tem mandatom končuje politično (podžupansko) kariero, ne mara večnih omahljivcev.

Objavljeno
12. oktober 2013 13.08
Janez Petkovšek, Ljubljana
Janez Petkovšek, Ljubljana
Ljubljana – »V odločilnih trenutkih si zmeraj premislimo in vedno znova začenjamo dolgotrajne postopke spreminjanja urbanističnih zamisli ter arhitekturnih projektov, kot so NUK II, Novi Kolizej, Rog in podobni. To je že dolgo rakava rana Ljubljane.«

To je v intervjuju za Delo med drugim dejal 68-letni arhitekt, urbanist, dolgoletni redni predavatelj na ljubljanski fakulteti za arhitekturo in zdaj že osmo leto tudi ljubljanski podžupan Janez Koželj, ko smo ga vprašali, ali je po šestih letih od sprejetja »njegove« dolgoročne vizije razvoja MOL z naslovom Vizija 2025 že čas za vsebinsko revizijo posameznih (neuresničenih) strateških projektov.

Ste arhitekt s svojim birojem, redni profesor in politik – neformalni mestni urbanist. Kako zmorete opravljati vse te funkcije, še zlasti politično?

Človek se odloči, ali bo spreminjal svet, ali pa bo le njegov opazovalec in kritik z razdalje. Že zelo zgodaj sem sklenil, da bom aktiven pri urejanju razmer na vseh treh področjih. Gre predvsem za občutek koristnosti. Tako sem se v politiko podal že leta 1970, ko sem bil predsednik skupnosti študentov. Čeprav je nekdanja jugoslovanska oblast študentsko organizacijo ukinila, smo nekaj le dosegli, na primer radio Študent in Škuc. Pedagoški poklic na fakulteti vidim kot poslanstvo. Bodoče arhitekte in urbaniste učim metod in tehnik projektiranja od hiše do stanovanjskega naselja, ki temeljijo predvsem na etičnih vrednotah stroke. To je zame pomembneje, kot da bi jih usmerjal v določen slog. Moj namen ni, da bi jih kloniral. Da bi spodbujal njihovo razgledanost in kritično zavest, jih raje vodim na ekskurzije v tujino, kjer so bolj razvita in kulturnejša okolja od našega, denimo na Dansko.

Kako pa prenašate vlogo politika (urbanista), ki je vsakodnevno pod pritiskom investitorjev, ki jim ni mar za javni, temveč le za individualni ali tržni interes?

V svojem dolgoletnem proučevanju sem spoznal, od kod izvira nesposobnost upravljati mesto. Ljubljana je dolgo zaostajala v razvoju, saj ni bilo projekta, ki bi bil dokončan. To blokado je bilo treba odpraviti. Sam sem to storil tako, da sem se odpovedal akademski vzvišenosti, a pri tem nisem izdal svojega strokovnega nazora. Priznal sem si, da kapital gradi mesto, da je treba z njim sodelovati, ga sprejeti kot dejstvo, hkrati pa mu zagotoviti pogoje, pod katerimi lahko uresničuje svoje zamisli. Namesto načelnega nezaupanja se je bolj produktivno vplesti v projekte in pretirane apetite spraviti v okvir sprejemljivega. To je težko pogajalsko delo, pri katerem, vsaj menim tako, nikoli doslej nisem izdal temeljnih strokovnih načel.

Lahko to utemeljite na konkretnih primerih?

Od gradnje soseske Nove Poljane v letu 2000 do danes so bili na primer skoraj vsi pomembnejši objekti in stanovanjska naselja zgrajeni na degradiranih območjih opuščene industrije, skratka, ni se veliko gradilo na ledini.

Med približno 120 velikimi stanovanjskimi, poslovnimi in drugimi objekti, zgrajenimi po letu 2000, je manj kot deset mestnih projektov. Kako komentirate dejstvo, da je gradil predvsem zasebni kapital?

Kadar mesto nima dovolj denarja za izvedbo velikih projektov, se mora kot partner povezati z zasebnim kapitalom. Spremeniti je treba miselnost, da vsi zasebni investitorji vendarle nimajo le špekulativnih namenov, četudi si prizadevajo za čim večji dobiček.

Pa vendar vam vse do zdaj ni uspelo najti rešitev za največje projekte, kot so Emonika, Novi Kolizej, Rog ali NUK II. Kje se je zalomilo?

Vsak projekt je zgodba zase. Tipičen primer je Kolizej, kjer sem se več let ukvarjal s tem, kako ga prilagoditi merilu mesta in dani lokaciji. Ko smo dosegli kompromis, volumen stavbe skrčili in višino stolpa zmanjšali na 75 metrov, smo oblikovali primeren zaključek kulturne osi od Cankarjevega doma mimo opere do nove koncertne dvorane. Vendar smo se te poteze očitno ustrašili.

Zakaj?

Naša težava je, da ne priznamo možnosti za izjeme, četudi bi lahko z Novim Kolizejem oziroma Musico Tivoli, ki je delo vrhunskih nizozemskih arhitektov, dobili arhitekturni presežek in bi se z novo koncertno dvorano vpisali med evropske kulturne prestolnice. Ni nam uspelo prepričati spomeniškega varstva, da bi bila to stavba posebnega pomena, ki bi lahko kršila splošna pravila, veljavna za anonimno arhitekturo. Po tej logiki ne bi nikoli zgradili Nebotičnika, ki je v svojem času bistveno presegel normirano višino zazidave.

Zastoji so tudi pri projektih Potniškega centra Ljubljana, kjer razen Situle ni v izvedbi še noben veliki projekt, denimo nova sodna palača ob Masarykovi ali Emonika. Ali pri Rogu in Cukrarni. So tu razlogi podobni?

Pri Emoniki urbanisti niso zahtevali javnega natečaja, investitorja mi je kljub temu uspelo prepričati, da je izvedel natečaj vsaj za javno-logistični del projekta. Tudi tukaj smo na koncu dosegli kompromis in uskladili izrazito komercialno podobo Emonike z bližnjo Plečnikovo in Miheličevo arhitekturo. Projekt podpiram, ker bo pomagal uresničiti mestno prometno politiko – poleg prometnega terminala s sodobno avtobusno postajo bi bil tukaj tudi prvi komercialni center sredi mesta, kakršni so sicer na obrobju. Zato je zame nedopustno, da se pri izvedbi tega, za mesto in državo pomembnega strateškega projekta po enajstih letih od natečaja za potniški center spet zatika.

Nemalo jih je, ki zahtevajo nove natečaje za neuresničene projekte in zanje iščejo nove vsebine, češ da njihovi zdajšnji investitorji ne mislijo resno in gradnjo že predolgo odlagajo. Se z njimi strinjate?

Odvisno od projekta. Načeloma se mi ne zdi sprejemljivo, da ves čas spreminjamo odločitve in iščemo alternativne lokacije. Problem je, da si raje premislimo in se vedno znova zaženemo v ponovno iskanje različic, dolgotrajno spreminjanje prostorskih načrtov in aktov, medtem pa zamujamo razvojne priložnosti.

Torej nasprotujete tudi ideji, da bi NUK II po 40 letih čakanja na gradnjo zgradili kje drugje in kako drugače, ali pa projekt umetniških akademij prestavili z Roške v Rog, kjer ni bilo interesa za javno-zasebno partnerstvo z občino?

Tako je. Za stavbo NUK II je bil razpisan nov natečaj, ki ga je vodil eden najuglednejših poznavalcev arhitekture na svetu Kenneth Frampton. Imamo novo rešitev na isti lokaciji, kjer bi bila nova knjižnica v stiku s Plečnikovo knjižnico, na arheoloških ostalinah Emone, lepo vključenih v novi načrt. Poleg tega bi bila tik ob mestnem ringu, ob katerem stojijo pomembne mestne javne stavbe, kar je bila že Fabianijeva zamisel.

S prestavitvijo umetniških akademij z Roške v Rog pa bi si spet le pokvarili igro. Za akademije je bila po desetletnem pregovarjanju izbrana lokacija na Roški cesti. Čeprav je kompleks morebiti preveč ambiciozno zasnovan, je vendarle edina prava rešitev. Ta je bila preverjena skozi natečaj in OPPN, tam so trgovska in ekonomska srednja šola, objekti bi stali na praznem zemljišču opuščene vojašnice, ob parku, konservatorskem centru in bodočem državnem arhivu ter ob mestnem ringu. Projekti so pripravljeni, vloženo pa je bilo preveč energije in časa, da bi začeli znova. Ne nazadnje bi nove akademije skupaj s Cukrarno, v kateri je predvidena največja umetniška galerija, in načrtovanim centrom za spodbujanje inovativnosti v Rogu tvorile tudi novo kulturno os.

Kako pa bi reševali problem vse številnejših odprtih gradbenih jam ali gradbišč?

Zame je rešitev možnost gradnje v več etapah in podpiranje začasne rabe neizkoriščenega zemljišča. Lastnike stavbnih zemljišč, ki ne bi sami poskrbeli za začasno rabo, pa bi lahko v to prisilili, denimo z davkom na nepozidano stavbno zemljišče. Tipičen primer je državna parcela v soseski Bežigrajski dvor, ki jo, ograjeno že desetletje, prerašča grmovje in danes že visoka samorasla drevesa. Tam bi bil lahko že ves ta čas prelep park.

Po vsega treh letih od sprejetja občinskega prostorskega načrta (OPN MOL) ga spreminjate že drugič. Pobud je 1817. Se morda bojite vnovičnega očitka, da boste ustregli le kapitalu, ne pa potrebam in željam malega človeka?

Priznam, da vsebine pobud še ne poznam, saj se ukvarjam predvsem s pripravo lastnih pripomb. Sicer pa se mi ne zdi nenavadno, da jih je toliko, saj tudi drugod po svetu svoje dolgoročne prostorske načrte spreminjajo na dve do štiri leta. Gre za ažuriranje potreb, kar se mi zdi prav. Seveda pri tem ne smemo spreminjati dolgoročnih ciljev prostorskega načrta.

Sam bom tokrat skušal uveljaviti načelo kolobarjenja. To pomeni, da bi stavbna zemljišča, ki jih nis(m)o pozidali, vrnili kmetijstvu, predvsem tista, ki niso vrzeli v zazidanih mestnih predelih in jih lahko namenimo začasni rabi. V mislih imam možnost postavitve stanovanjskih zabojnikov za socialno šibke, študente in mlade družine. Prav tako bi jih lahko izrabili za mestno kmetijstvo ali skupnostno vrtnarjenje, ne nasprotujem niti začasnim parkiriščem, tudi za tovornjake.

Kar zadeva spremembe OPN, menim, da je treba malemu človeku prisluhniti bolj, kot smo mu doslej, saj živimo v času, ko gre večini za preživetje. V zakonitih okvirih zato zagovarjam pravico do izjem, saj OPN ne more nikoli zajeti specifičnosti vseh primerov. A morajo tudi odločitve o izjemah temeljiti na splošno veljavnih strokovnih merilih.

Ljubljančane trenutno najbolj razburja prometna politika MOL, zlasti zaprtje dela Slovenske ceste. Kolesarji in pešci se z njo strinjajo, avtomobilisti pa vas preklinjajo. Kako na to gledate vi, ki ste predvsem navdušen kolesar?

S proučevanjem prometa v mestu smo prišli do spoznanja, da urejanje prometa ne služi le avtom. Nasprotno, njihovo uporabo je treba prepoloviti, namesto tega pa izboljšati dostopnost in kakovost javnega avtobusnega in železniškega prometa. Namesto širitve in gradnje novih cest, ki spodbujajo še večjo uporabo avtomobila, je pametneje kupovati nove avtobuse, na metan, in širiti omrežje udobnih in varnih kolesarskih stez. Velik učinek bi dosegli, če bi podjetja svojim zaposlenim za prevoz na delo namesto nadomestila stroškov za gorivo dajala mesečne vozovnice za javni promet.

Zapore dela Slovenske ceste še ne gre komentirati, prej je treba opraviti štetje prometa, ki bo natančno pokazalo učinke ukrepa na tej in drugih mestnih cestah, predvsem pa učinek na spremembo prometnih navad. Sam ne dam veliko na modeliranje prometnih tokov, saj bi vsi modeli gotovo pokazali, da je treba zaradi delne zapore obstoječe ceste širiti. Menim, da je treba avtomobiliste ustaviti, preden pridejo v središče mesta in tam povzročajo gnečo v konicah.

Kako pa bi to storili?

Z ureditvijo še več parkirišč po sistemu P+R, z uvedbo enotnih vozovnic v javnem prometu, med ukrepi odvračanja pa bi najbolj zalegli dodatni rumeni pasovi za avtobuse in krčenje voznih pasov za avtomobiliste.

V svojem programu ste omenili tudi uvedbo okoljskih nadzornikov. Kako si to predstavljate?

To ne bi bili uslužbenci mestne inšpekcije, temveč za lepo urejen javni prostor občutljivi ljudje, ki bi opozarjali na nečednosti in nas obveščali o stanju na terenu. Opozarjali bi ljudi na neprimerno početje, mestnim službam pa sporočali primere malomarnega vzdrževanja, poškodb na javnih površinah, vandalizma, nedovoljenega grafitiranja ... Stali ne bi nič, od njih pa bi imeli veliko koristi. Predvsem bi veliko prispevali k zavesti, da je javni prostor v mestu najbolj dragocena skupna dobrina.

Pa mislite, da jih boste dobili, saj od sodelovanja z MOL mnoge odvrne zelo birokratski odgovor, ko pri pobudah meščanov opozorijo na posamezen problem? Hočejo rešitve, ne le zahvale za pobudo in obljube, da jo bodo proučili.

Vedno več ljudi je, ki bi radi sodelovali pri urejanju ulic in parkov. Strinjam pa se, da je v naših službah vse preveč iskanja izgovorov in pokroviteljskega odnosa do vsakdanjih problemov meščanov. Tu nas čaka še veliko dela.

Kako pa kot »plečnikolog« gledate na večletno propadanje Plečnikovega stadiona?

Tudi za njegovo prenovo sem se veliko trudil in si prizadeval za kompromisne rešitve, ki bi bile uresničljive. Ne morem verjeti, da projekt prenove stadiona ne more dobiti okoljevarstvenega dovoljenja zaradi presežene stopnje hrupa med gradnjo in da v vseh teh letih niso zalegle niti osemkrat dopolnjene vloge. V postopek vpletena civilna iniciativa ni pripravljena na kompromise. Zaradi neučinkovite države (zapleti pri izdajah gradbenih in drugih dovoljenj ter soglasij), previsokih zahtev naravovarstvenikov ali varuhov kulturne dediščine se pregovarjanje o prenovi posameznih spomenikov vleče leta in leta. Pogosto se zato ne zgodi nič in na koncu investitorji obupajo. Pri Kozolcu se je vleklo kar sedem let, podobno pri Meksiki. Bolje bi bilo, da bi bili vsi vpleteni v izvajanje projektov in bi si vzajemno prizadevali za njihovo uresničitev.

Prihaja zima in s tem potreba po zimski službi. Ali bo ta letos kaj bolj prijazna do kolesarjev in pešcev, ali pa bo še naprej imel prednost avto?

Že leta si prizadevam, da bi uvedli drugačne standarde zimske službe, denimo podobne, kot jih imajo v Gradcu. Soljenje in posipanje cest in drugih javnih površin s peskom že pri najmanjšem sneženju je pri nas pretirano. Ljudi bi bilo treba prepričati, da ob primerni zimski obutvi njih samih in njihovih avtov ne bi smel biti tak problem hoditi ali voziti po snegu. Če bi bilo po mojem, bi najprej čistili površine za pešce in kolesarje, saj avti z obveznimi zimskimi gumami po mestu lahko vozijo počasi tudi po snegu. Skratka, javne površine bi lahko čistili bolj selektivno, se pa bojim, da nimam dovolj vpliva na takšne, vsekakor gospodarne in do okolja prijazne spremembe, saj posegajo v utečene navade.

Ker se vam leta 2014 izteče podžupanski mandat, bližate pa se tudi že upokojitvi, nas zanima, ali boste znova kandidirali na Listi Zorana Jankovića in v primeru njegove zmage spet hoteli biti podžupan?

Ne boste verjeli, ampak podžupanska funkcija me je skoraj povsem izčrpala, poleg tega je večina mestnih projektov, kjer sem lahko prispeval največ svojega strokovnega znanja, izvedenih. Zaključek svoje strokovne poti nameravam posvetiti poučevanju na fakulteti za arhitekturo. Tam smo namreč lani uvedli nov študij urbanizma, ki ga je treba vpeljati. Poleg tega sva si s kolegico Martino Tomšič iz Kopra postavila velik strokovni izziv, da poskrbiva za ustanovitev krajinskega parka Dragonja, ki naj bi spet postal vrt Istre.