»Zaradi šest tisoč evrov ljudi vržemo na cesto«

Čeprav so bivalne enote namenjene »socialno najbolj ogroženim«, lahko nanje v Ljubljani čakajo tudi štiri leta.

Objavljeno
03. februar 2016 15.45
Mojca Zabukovec
Mojca Zabukovec
Ljubljana - Stiske, povezane s prisilno izselitvijo iz stanovanja, postajajo eden od naraščajočih problemov v državi, opozarjajo pri skupnosti centrov za socialno delo. Da je deložacij vsako let več, ugotavljajo tudi pri zvezi prijateljev mladine Moste-Polje. V Ljubljani so lani izvedli dvajset deložacij iz občinskih stanovanj. Število pa bi lahko bilo še višje.

Medtem ko so zaradi dolgov lani v Ljubljani izvedli dvajset prisilnih izselitev iz občinskih stanovanj (leto pred tem osemnajst), še v sedmih drugih primerih »to ni bilo potrebno«, saj so se dolžniki, kot sporočajo z mestnega stanovanjskega sklada, že pred tem preselili v ponujeno bivalno enoto. Še v nadaljnjih enajstih primerih so deložacijo odložili, »ker je bila toženim dana še ena možnost, da v določenem roku poplačajo dolg«. Sicer pa pri skladu ugotavljajo, da število neplačnikov narašča. Med njihovimi najemniki jih približno tretjina najemnine ne poravnava redno.

Da v primeru odpovedane najemne pogodbe takoj začnejo postopek preverjanja upravičenosti do dodelitve bivalne enote, pojasnjuje direktor ljubljanskega stanovanjskega sklada Sašo Rink. Lani so tako dodelili dvanajst bivalnih enot. Sicer pa v 323 enotah, kolikor jih je v mestu, trenutno biva 690 ljudi. Sklad je samo lani prejel 191 vlog, toda čakalna doba, čeprav so bivalne enote namenjene »socialno najbolj ogroženim«, je lahko tudi štiri leta. »Presoje, da bi nekdo oddal vlogo za bivalno enoto in do nje ne bi bil upravičen, skorajda ni,« priznava Rink.

Podedovano stanovanje - pot v deložacijo

Z vprašanjem o številu deložacij iz lastniških stanovanj v Ljubljani smo se obrnili na največjo državno banko NLB, toda tega podatka, kot pravijo, nimajo. »V večini primerov nepremičnine, zastavljene v korist banke, ki so predmet prodaje na javnih dražbah v izvršilnih postopkih, kupijo tretje osebe, ne banka. Sodišče po prejemu kupnine izda sklep o izročitvi nepremičnine in v njem tudi odloči, kdaj se mora dolžnik izseliti.«

Vesno (ime je na njeno željo spremenjeno) bi novi lastnik stanovanja lahko deložiral, a je ni. Sreča v nesreči, pravi mati šestletnega sina. »Če se je že vse drugo zrušilo, je vsaj tu bilo malo sreče.« Njena dolžniška kalvarija se je začela, ko je podedovala dvosobno stanovanje v Ljubljani in bi morala plačati okoli deset tisoč evrov davka in taks. Toda toliko denarja kljub redni zaposlitvi ni imela. Sposodila si ga je pri znancu, končalo se je z izvršbo. Pri tuji banki je nato vzela hipotekarni kredit in upala, da ji bo vendarle uspelo poplačati dolgove. Vmes je zanosila in ostala sama. Popoldansko delo na črno, s katerim je prej zaslužila kak dodaten evro, je odpadlo, tako da obrokov, kot priznava, ni mogla več poravnavati. Zaprosila je za moratorij, toda brez uspeha. »Narediti poskušaš vse, da bi ti stanovanje ostalo, čeprav ti sploh ne dovolijo, da bi se pobral,« se spominja.

Edina možnost je bila po njenem osebni stečaj. »Saj ti potem tudi stečajni upravitelj pobere denar, se ne oglaša na telefon, ampak zdaj čakam, da mine še kakšno leto in bom brez dolgov, takrat bom končno zadihala,« razlaga. Novi lastnik, ki je stanovanje kupil na dražbi, ne da bi si ga ogledal, ji je, kot pravi, vendarle prizanesel in je ni dal izseliti. »Rekel mi je, da ga ima tako ali tako namen oddajati,« pripoveduje Vesna. Za najemnino zdaj odšteje 400 evrov, okoli 170 evrov dobi subvencije mestnega sklada, pri plačilu mesečnih stroškov pa ji pomagajo pri zvezi prijateljev mladine. »Če bi mi na začetku odobrili tistih petnajst tisoč evrov kredita, zdaj ne bi bila tam, kjer sem,« je prepričana. Medtem čaka na nov občinski razpis za najem neprofitnega stanovanja. Nanj se tudi ni mogla prijaviti, dokler je bila vpisana kot lastnica stanovanja. »V stečajno maso gre zdaj regres in vse, kar ni plača ali humanitarna pomoč. Verjetno mi bodo pobrali še avto,« razmišlja. »Mislim pa, da je vendarle prav, da sem šla v to. Malo sramote mi je prihranjeno, ker sem ostala v istem stanovanju,« priznava in takoj doda, da starši za vse to niti ne vedo. »Uničilo bi jih. Saj to ni laž, ampak samo skrita resnica, ne?«

Z vsako položnico večji krč

Pomoč pri zvezi prijateljev mladine, kamor se je obrnila Vesna, poišče več deset ljudi na dan. Stiske so pogosto povezane z dolgovi. Koliko je deložacij v Ljubljani, težko ocenijo, saj se nanje ne obrnejo vsi, ki jim grozi prisilna izselitev, toda dejstvo je, da število deložacij narašča, poudarja Anita Ogulin. Med njimi je vedno več družin, kjer so starši zaposleni, a imajo minimalne prihodke. »Mnogi se znajdejo v stiski zaradi izrednih dogodkov, kot so izguba službe, bolezen, nezgoda ali smrt v družini,« pojasnjuje Ogulinova. »Dolgovi se kopičijo že nekaj mesecev in z vsako položnico, izvršbo ali sodnim pozivom je družina v večjem krču.«

Podobno opažajo na skupnosti centrov za socialno delo. »Problemi in stiske ob deložacijah postajajo eden naraščajočih problemov v državi,« ugotavlja sekretarka Darja Kuzmanič Korva. Med največje težave po njenem sodijo visoki zneski najemnin in dolgov, pomanjkanje zmogljivosti za primerno nastanitev po sprejemljivi ceni, nesodelovanje med institucijami, premalo možnosti kriznih nastanitev in premalo neprofitnih stanovanj. Opozarja tudi, da stanovanjski skladi zahtevajo varščino pred vselitvijo in da centri z deložacijo kdaj niso seznanjeni. Kot primer dobre prakse sicer omeni Ljubljano. V okviru tako imenovanega antideložacijskega programa, pri katerem sodeluje tudi društvo Kralji ulice, so po njenem vpeljali »neposredno sodelovanje«, tako da so centri za socialno delo obveščeni takoj, ko dolg nastane, in se lahko lotijo reševanja.

Ni zagovornika

Sodni izvršitelji sicer zaradi dolgov vsak dan izpraznijo najmanj dve stanovanji v državi. Leta 2014 je bilo, denimo, kar 685 deložacij. Skoraj polovica v Mariboru. »Povprečni dolg posameznika je šest tisoč evrov, kar pomeni, da zaradi šest tisoč evrov ljudi vržemo na cesto,« poudarja Bojan Regvar, nekdanji sekretar socialne zbornice in predavatelj na akademiji za socialne vede. Čeprav so podatki o številu deložacij bolj ali manj stabilni, pa Regvar napoveduje, da bodo kmalu še višji. »Bolj ko bodo banke prodajale slabe naložbe in slaba stanovanja, več bo deložacij. S tem zdaj zares še niso niti začele.«

Kot pravi, se o deložacijah sicer govori že vsaj deset let, a se nič ne spremeni. Vlada tudi še naprej reševanje prelaga na občine, ki so pogosto same zadolžene. Problem pa je po njegovem predvsem ta, da ti ljudje nimajo zagovornika. »Nikogar ni, ki bi v njihovem imenu šel v parlament in spremenil stanovanjsko zakonodajo in zakonodajo s področja socialnega varstva,« opozarja. Po njegovem vsakokratna vlada tudi ne razume, da so revščina, brezposelnost in nizke pokojnine zanjo večji sovražnik kot opozicija ali migrantska kriza. »Uspešnost vlade se ne meri po številu afer, ampak po številu zaposlenih in socialnem miru. In tega po mojem ni. Če si Slovenija lahko privošči vsako leto štiristo novih brezdomcev, to ni v redu. In tu gre za vrednostno orientacijo.«

Slovenija, kršiteljica

Ker da lokalne skupnosti »ne morejo vedno zagotoviti ustreznih rešitev«, na ministrstvu za delo predlagajo oblikovanje nabora 12 stanovanj, ki jih bodo po posebnem postopku dodeljevali deložiranim družinam. Predvidevajo, da bodo prva na voljo »še v tem mesecu«. To je del tako imenovanega paketa za pomoč socialno najšibkejšim, ki so ga predstavili lani. Pri tem so pripravili celo dve brošuri; eno za centre za socialno delo in drugo za tiste, ki se znajdejo pred deložacijo. Po zagotovilih ministrstva lahko ti v njej najdejo »vse potrebne informacije za preprečitev deložacije in zagotovitev nadaljnje uporabe stanovanja«. Nekaj mesecev po predstavitvi paketa so medtem začele veljati spremembe zakona o izvršbi in zavarovanju. Ta javne institucije zdaj sili, da neplačnike najpozneje v enem letu deložirajo.

Evropski odbor za socialne pravice (ECSR) pri 47 državah članicah vsako leto preverja eno tematsko področje evropske socialne listine, ki jo je Slovenija ratificirala leta 1999. Tokrat so ugotovili kršitve v 31 državah, tudi pri nas. Med drugim so Slovenijo opozorili, da ne naredi dovolj, da bi zaščitila ljudi, ki jim grozi deložacija, hkrati pa nima dovolj zasilnih nastanitev. Zakon tudi ne prepoveduje deložacije iz zasilnih nastanitev ali zavetišč, če ob tem ni zagotovljena nadomestna nastanitev.