Minister Židan: Varovanje okolja mora postati način življenja

Ljubljana – Dejan Židan je po raziskavah javnega mnenja med najbolj priljubljenimi ministri, vendar je področje kmetijstva in okolja tako široko, da za poglabljanje v vse ni časa. Ni pa skrivnost, da je njegovo prvo področje kmetijstvo, ne okolje.

Urejate veliko področij in imate še dodatne odgovornosti s preganjanjem dela na črno. Ne pomeni to zgolj površinskega poznavanja stvari in nobene zares v globino?

V praksi to pomeni, da se kot minister osredotočam le na nekaj posameznih področij, kar je tudi prav in je vidno iz programa. Celoten resor pokrivata državni sekretarki, ena za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in druga za okolje. Vso operativo pa morajo poznati in pokrivati generalni direktorji direktoratov. K meni pridejo z vprašanji, pri katerih se iz kakršnega koli vzroka ne morejo uskladiti. Če zmorejo brez mene, dokumente pogledam in podpišem.

Na katerih področjih ste bili uspešni oziroma katere projekte leta 2013 bi označili za uspeh?

Uspelo nam je rešiti okoljsko kohezijo. To je 545 milijonov evropskega denarja, ko damo zraven še 100 milijonov iz državnega proračuna in denar občin, pa pridemo do skoraj milijarde evrov. Kohezija se je zatikala že od začetka. Bile so odločbe za porabo sredstev, ni pa bilo projektov. Prejšnja vlada je naredila nekaj, da ne bi izgubili kar nekaj let, izdala je pravico dodatne porabe, saj je bolje imeti projekte na zalogi kot biti brez njih. Lani pa smo porabo evropskega denarja pospeševali. Avgusta smo z ministrstva sofinancirali za 3,6, oktobra za 6,6, novembra pa že za več kot 25 milijonov evrov projektov. Podobno je bilo tudi decembra. Lanska november in december bosta tako večja kot vse leto 2012. S tem tempom, med 20 in 25 milijoni evrov na mesec, moramo nadaljevati tudi letos.

V katere projekte gre ta denar?

Od 545 milijonov evrov evropskega denarja ga je 350 milijonov namenjenega za projekte pitne vode in čiščenja vode. V novi koheziji bo imela voda še večji poudarek, za te projekte bo šlo 90 odstotkov denarja.

Še kakšen uspeh?

Med uspehe bi uvrstil reševanje nemogočih razmer, uskladili smo Naturo 2000. Bili smo tik pred tem, da bi nam izrekli kazen. Natura je sicer zgodba, ki bi jo morala slovenska administracija znova pogledati in se naučiti pomembne lekcije. Ko daš EU zavezo, koraka nazaj ni, pri obljubah je zato treba biti previden. Neformalno tudi v Bruslju večkrat slišimo vprašanje, zakaj smo bili leta 2003 tako strokovno pošteni. Aprila smo sprejeli pet dokumentov in zdaj nam ne more nihče več ničesar očitati. Zato Naturo razumem kot uspeh, čeprav malce grenak.

Tretji uspeh je to, da smo postopke vodili tako, da nam ni bilo treba plačati še nobene kazni Evropske unije. Ves čas sicer hodimo po robu. Imamo pa dogovor s komisijo, da bomo v dveh, treh letih število prispelih postopkov proti Sloveniji zmanjšali precej pod število postopkov, ki jih uspešno rešujemo.

Po dolgih pripravah in neuspešnem prelaganju naloge na ramena občin ste sprejeli tudi odloke o kakovosti zraka za sedem območij.

To bo pomemben uspeh šele v prihodnje. Sicer je bolj tipična slovenska zgodba. Leta 2002 smo vzpostavili sistem meritev kakovosti zraka. Tisti, ki so ga postavili, mogoče niso bili dovolj pozorni ali je bilo kaj drugega, a evropska pravila so jasna. V trenutku, ko postaviš sistem nadzora in ugotoviš, da imaš preveč onesnažena območja, ki škodujejo zdravju ljudi, moraš v dveh letih pripraviti akcijske načrte in začeti ukrepati. Mi smo ugotovili, da imamo sedem območij, kjer onesnaženje z delci PM10 ogroža zdravje ljudi, od tod naprej pa nismo naredili nič. Končno smo zdaj tako daleč, da smo v pogovorih med državnimi in občinskimi organi – tu je spet slovenska posebnost, saj bi se, če bi imeli regije, odločili kar na tej ravni – določili ciljane ukrepe, ki bodo tudi predmet razpisov.

Če se malce vrnem na uspehe, je peta stvar mogoče še najbolj pomembna. Ustanovili smo svet za trajnostni razvoj in varstvo okolja, ki bo v prihodnje glavno strateško telo tega ministrstva in celotne države.

Natura 2000, lahko ta in sulec ogrožata projekte v trajnostni energetiki?

Sulec ni tisti, ki ovira gradnjo hidroelektrarn na srednji Savi. Treba je podpisati koncesijsko pogodbo, med koncesionarjem in ministrstvom je ta usklajena, manjka še dogovor med državo in lokalnimi skupnostmi, ki povsem upravičeno zahtevajo vsaj tako ureditev infrastrukture, da bodo tovornjaki nemoteno vozili do gradbišč hidroelektrarn in z njih. Pet hidroelektrarn ni spornih v nobenem primeru, za še dodatne tri od skupaj predvidenih desetih pa bi bilo narobe reči, da se jih ne da postaviti. Prisotnost posamezne rastlinske ali živalske vrste ne pomeni, da se ne sme ničesar početi. To je tudi moja pobuda.

Natura je okolje, v katerem je mogoče investirati. V Sloveniji tega nismo bili navajeni, imamo pa zelo lepe primere precej blizu, v Avstriji. Zavez EU pa ne moremo kršiti.

Veliko je očitkov, da je tudi vaše ministrstvo krivo za nemogoče dolge postopke umeščanja projektov v prostor.

Naše ministrstvo tu ne more nositi glavne krivde, saj nismo nosilci umeščanja v prostor. Dajemo pa različna soglasja in dovoljenja. Tudi v vladi sem se srečal z očitkom, da je to ministrstvo krivo, da marsikaterega projekta ni, zato sem predsednico vlade prosil za dva meseca časa, da opravimo analizo naših postopkov in predlagamo rešitve. Tako smo vladi predstavili postopek deregulacije, ki smo ga sposobni izpeljati. S spremembami zakonov o vodah in o varovanju narave bi lahko odpravili 4500 postopkov. To vključuje nekatera dovoljenja, ki jih nima nobena druga država v EU in jih evropski pravni red niti ne predvideva.

So čista voda in zrak, trajnostno pridelana hrana pomembni tudi za vlado? Zakaj minister za gospodarstvo lahko reče, da voda ni njegov resor?

Vedno več se pogovarjamo o tem tudi v vladi. To je čedalje bolj pomembna tema tudi v EU. Varovanje okolja ni cokla, temveč nujen način življenja, če smo bolj ambiciozni, pa tudi priložnost za nova delovna mesta. Težko rečem, da imam polno razumevanje med ministri, saj to ministrstvo drugim največkrat reče ne. Sam si želim urad, ki bi bil nad ministrstvi, saj je tudi akutne težave treba reševati tako, da ne delamo škode zanamcem.

Za zrak je že dokazano, da je omejevanje onesnaženja cenejše od stroškov zdravljenja obolelih zaradi onesnaženja.

Pri vsaki dejavnosti je treba upoštevati stranske stroške, denimo stroške zdravljenja in zmanjšane učinkovitosti dela. Stranski stroški so tudi ogromni zneski za spremembo uničene narave v okolje, primerno za življenje ljudi. To je treba vedeti že na začetku vsakega projekta. Nova usmeritev je, da je treba vsako porabo naravnega vira šteti za strošek in tega obračunati. Slovenija je v enem primeru že bila vzor, ko je vlada Boruta Pahorja sprejela spremembo zakona o kmetijskih zemljiščih. Takratno stališče je bilo, da je razumljivo, da se na nekaterih kmetijskih zemljiščih tudi gradi, vendar je to za naravo škoda in strošek, zato mora biti taksa ustrezno visoka. Celo OECD je priznal, da smo to naredili dobro. Vendar je potem ta sestava državnega zbora naredila korak nazaj in ne vidim možnosti, da bi se to spremenilo. Zato bomo poskušali kmetijska zemljišča zaščititi tako, da bomo definirali trajno varovana kmetijska zemljišča. Za zadovoljiv delež prehranske varnosti bi teh zemljišč moralo biti 300.000 hektarov, deleži pa bodo določeni za vsako občino posebej.

Kako so s tem povezani urbani vrtičkarji in, denimo, sadna drevesa v parkih?

Samopreskrba je padala od osamosvojitve do leta 2010, ko se je ta trend ustavil, leta 2011 pa smo imeli opazno rast tako vrednosti kot količin in dobičkonosnosti. Leto 2012 s sušo, povodnjo in zmrzaljo ni bilo prijazno za pridelavo hrane, 2013 je leto ponovne stabilizacije. Včasih si tudi država zasluži malo sreče, zato upam na novo rast v letu 2014. Nekatere občine omogočajo svojim občanom sisteme nadzorovanega vrtičkarstva. Za to lahko uporabijo občinska zemljišča, lahko pa zaprosijo tudi za uporabo državnih zemljišč, takšne pobude sprejmemo z odprtimi rokami. Celostno gledano, pa je to sistem ponudbe in povpraševanja. Največji skok je nastal s tem, da občani danes bolj iščejo lokalno pridelano hrano. Podobno zavedanje trga bi radi vzbudili tudi na področju gozdarstva in lesarstva.

Kako pa je s konopljo?

Ministrstvo za kmetijstvo in okolje je do industrijske konoplje izrazito liberalno, ta premik se je zgodil. Pred desetimi leti smo imeli 11 posameznikov, ki so industrijsko konopljo gojili na 25 hektarjih, letos jo 200 posameznikov goji na več kot 250 hektarjih. Na ravni proizvodnje industrijske konoplje ni težav. Težave nastanejo pri neki pridelavi in predelavi, ki ni več področje tega ministrstva. Zlasti ko se začnejo razprave o konoplji, ki ima več psihotropnih snovi, ter njenih učinkih v zdravstvu in zdravilstvu. Če prebere različne promocijske članke, lahko povprečen bralec dobi občutek, da je konoplja primerna za zdravljenje vseh težav, od aken do najtežjih oblik raka. Pri takšnih trditvah, ki lahko dajejo tudi lažno upanje, je treba biti previden. Predlagam, da ta razprava ne vključuje le navdušencev nad konopljo, temveč tudi neodvisne strokovnjake iz zdravstva, farmacije in drugih strok. Nisem za omejevanje, sem pa za previdnost pri vpeljevanju nekaterih stvari v prakso.

V zadnjih tednih je na dan znova bruhnila kronična težava s kupi odpadne embalaže. Kakšna bo trajna rešitev te težave?

Vse družbe za ravnanje z odpadno embalažo prevzemajo embalažo, razen ene. Težava je tako manjša kot pretekla leta, ni pa še odpravljena. Ministrstvo bo pripravilo pravni akt, po katerem bodo družbe finančno jamčile za opravljeno delo. Drugi poudarek je določanje deležev med družbami v realnem času, po predlogu na vsake štiri mesece. Tretja rešitev pa je zaveza za bolj natančno poročanje centru za ravnanje z odpadki. Pričakujem, da bo uredba pripravljena v prvi polovici leta, do konca leta pa bo sprejeta.