Tiskane izdaje
Ljubljana – Po državah članicah Evropske unije je zakrožilo delovno gradivo evropske komisije o možnostih zmanjšanja emisij nad 20 odstotkov do leta 2020, sicer predvideno v podnebno-energetskem svežnju. Slovenijo bi nižanje emisij stalo največ, vendar podnebna strategija poudarja priložnosti.
Od leta 2008 so emisije v Evropski uniji padle, tako da bi cilj 20-odstotnega znižanja dosegla skoraj brez dodatnih ukrepov. Druga težava je nizka cena pravic do emisij, saj je v Evropi preveč kuponov. Posredna težava je tudi, da bi brez strožjih zavez lahko konkurenčno zaostali za Kitajsko in ZDA. Zelene tehnologije so trenutno namreč najhitreje in najbolj trdno rastoča gospodarska panoga na svetu.
O večjem znižanju emisij naj bi 9. marca razpravljali okoljski ministri, taka je želja danskega predsedstva svetu Evropske unije. Vendar so v generalnem direktoratu za podnebno ukrepanje zatrdili, da takrat odločitev še ne bo sprejeta. »Čeprav se razprave o povečanju naporov nadaljujejo, okoljski svet marca ne bo sprejel končne odločitve o povečanju ambicij na 30 odstotkov,« je povedal Isaac Valero-Ladron iz Komisije.
Zelena rast
Slovenija ni med najbolj bogatimi niti med najbolj revnimi državami v EU, a se glede na to, da mora kupovati pravice do emisij, uvršča med prve. Za neprijeten dodatek – 30-odstotno znižanje emisij do leta 2020 – bi Slovenijo po analizi stalo največ, kar 0,88 odstotka BDP. V emisijah imamo namreč velik delež emisij iz prometa, ki jih je najtežje hitro zmanjšati. Poleg tega velja ocena, da se bo s članstvom Hrvaške v EU precej povečal cestni tovorni promet. Vendar direktor vladne službe za podnebne spremembe Jernej Stritih pravi, da je tudi za Slovenijo bolje, če je EU proaktivna pri zmanjševanju emisij, saj zelena podjetja ves čas rastejo, tudi med krizo.
Priložnosti je veliko. Po Stritihovem mnenju zlasti v izrabi lesa. Gozdove je treba negovati in pomlajevati, da bodo bolj odporni na podnebne spremembe, les pa uporabiti za gradnjo stavb, izdelavo pohištva in druge opreme, denimo talnih oblog in igrač. Ozko grlo so sodobne žage za razrez hlodovine. Ostanke lesa bi bilo dobro uporabiti za proizvodnjo toplote z bolj učinkovitimi napravami. Ob večji uporabi obnovljivih virov in energijsko obnovljenih stavbah bi lahko dosegli konec uvoza nafte (do leta 2050) in premoga (že do leta 2020). Od Avstrije bi se lahko tudi naučili, da se ne subvencionira kotlov, temveč priključke.
Dodatne priložnosti so v proizvodnji hidroelektrarn, saj naši inženirji delajo po vsem svetu. Nastajajo tudi projekti elektrifikacije starih avtomobilov (Avtoelektrika), pri katerih se odpira neomejen trg. Pomembna majhna podjetja z veliko stopnjo rasti nastajajo tudi na področju pametnih omrežij. Pri nas so uspešna podjetja (Robotina), ki delajo programsko opremo za krmiljenje sončnih elektrarn, kar je zdaj v tej panogi posel z največjo dodano vrednostjo. Izvažali bi lahko tudi naš sistem zaščite in reševanja, zlasti organiziranosti gasilcev.
Del slovenske nizkoogljične strategije so tudi ekoinovacije. Denar za subvencije bo tudi v zelenem skladu, ki se bo polnil z izkupičkom dražb emisijskih kuponov.
V sklad bi se nateklo do 88 milijonov evrov na leto. Se bo pa Slovenija morala zelo hitro odločiti, kaj bo s trošarinami na gorivo. OECD namreč zavrača vsako subvencioniranje fosilnih goriv, tudi vračilo trošarine za prevoznike. Poleg tega večjih zelenih korakov, kot je ljubljanski projekt Bicikelj, pri nas v prometu še nismo uvedli.
Prilagajanje nujno
Strokovnjaki prepoznavajo šest velikih groženj za preživetje človeštva, pri čemer klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj kot mogoče neobvladljive prepoznava le podnebne spremembe, vse drugo se da obvladati, tudi napačen gospodarski sistem sveta. Opozorila je, da gonilo podnebnih sprememb ni le segrevanje, temveč tudi rast števila ljudi in povečevanje standarda. Poraba energije zato raste in s tem tudi emisije in svetovne temperature. Zadnje desetletje je bilo tako najtoplejše od začetka merjenj.
Za večino kopnega veljajo napovedi, da bo več suš. »Take suše, kot je zadnja leta na Balkanu, prej ni bilo 60 let,« pravi Kajfeževa. Slovenija se greje še hitreje od nekaterih drugih delov sveta, tako bi zvišanje svetovnih temperatur za tri stopinje pri nas pomenilo segretje za šest stopinj Celzija.
Kajfeževa je prepričana, da svet ne zmore korenito zmanjšati emisij, leto 2015 pa je zamujeno. »Na Triglav greš lahko zjutraj počasi, če se odpraviš opoldne, moraš pa teči,« o poznem ukrepanju meni Kajfeževa.
Prilagajanje na podnebne spremembe bo nujno za vse, tudi najbolj nizkoogljične države. Vremenski ekstremni dogodki se gostijo, grozijo višje temperature, toplejše vode (kar pomeni močnejše nevihte), vročinski valovi, suše in poplave, bolj zelene zime, pri čemer izginejo nižje ležeča smučišča, bolj suhe reke (težava za hidroelektrarne in hlajenje termoelektrarn), veter in toča. Prostor za pozidavo se tako krči, poleg podnebnih sprememb ga manjšajo poplavna območja, plazovi in podtalnica. Poleg tega, kot pravi Kajfeževa, Slovenija nima pripravljenih politik prilagajanja in nadzora.
Evropska podpora
Evropski komisar za okolje Janez Potočnik je povedal, da evropska komisija pozdravlja prizadevanja držav članic v tej smeri. »Strategija prehoda Slovenije v nizkoogljično družbo do leta 2050 je koristen in pozitiven odziv na načrt prehoda v nizkoogljično družbo do 2050 za celotno EU, ki ga je predlagala evropska komisija. Načrt potrjuje, da je prehod do znižanja izpustov toplogrednih plinov za 80 do 95 odstotkov izvedljiv. Podnebnega zakona ne moremo komentirati, ker je trenutno v pripravi,« je dejal Potočnik.
Komisarka za podnebno ukrepanje Connie Hedegaard je v pogovorih z novinarji večkrat pohvalila napredek Slovenije, ker je med prvimi članicami, ki so se lotile priprave celovite podnebne strategije in podnebnega zakona. Vendar vsebine prav tako še ne bi komentirala, saj je »nova zakonodaja v tem trenutku v fazi osnutka in ni javno dostopna«.
Poročilo OECD o slovenski okoljski politiki vsebuje pohvalo. »Slovenija je pripravila veliko strategij in načrtov, povezanih z rabo energije ter emisijami toplogrednih plinov in onesnaževal zraka. Vendar tem dokumentom manjka povezanost. Ustanovitev službe za podnebne spremembe je bil pomemben korak v to smer, enako velja za pripravo podnebne strategije in zakona. Oba dokumenta bi morala čim prej začeti veljati,« so zapisali v OECD.
