Podnebne spremembe tudi pri nas povečujejo sušo

Ljubljana – Podnebne spremembe, pred nekaj leti za večino oddaljene, povezane s taljenjem ledenikov na polarnih območjih, zadnja leta postajajo del našega življenja. Nase opozarjajo s skrajnostmi – s sušo in z njo povezanimi posledicami. Tudi v Sloveniji, čeprav imamo kakovostne in dosegljive vode več kot marsikje drugje.

Po količini vode na prebivalca je Slovenija privilegirana, saj se uvrščamo med prvih dvajset držav na svetu oziroma statistično spadamo med 15 odstotkov ljudi na našem planetu, ki živijo v vodnem izobilju. Resda to obilje ni enakomerno razporejeno, zato tudi nekaterim območjem v Sloveniji suša že od nekdaj ni tuja. Ukrepi, kako se ji upreti, so znani že dolgo. Bodo podnebne spremembe, ki čedalje očitneje vplivajo tudi na naše ozemlje, vendarle pospešile ukrepe, ki bi nam ohranili to, že nekaj časa ne več samoumevno zagotovljeno bogastvo?

O potrebnih ukrepih v novih podnebnih razmerah, ko nam je voda na razpolago manj časa, ker je več izhlapi ali pa hitreje odteče, smo se pogovarjali s klimatologinjo prof. dr. Lučko Kajfež Bogataj. Opozorila je na nekaj dejstev, povezanih s tveganjem za še bolj dolgotrajno sušo v prihodnje, ki se jih očitno ne zavedamo dovolj.

»Razmeroma novo je to, da se nam v zadnjih 30 letih ob tradicionalno ne najugodnejši sezonski razporeditvi padavin zvišuje še temperatura zraka, kar povečuje izhlapevanje skozi vse leto in hkrati spreminja padavinski režim. Jeseni se nam količina padavin povečuje, v vseh preostalih letnih časih pa zmanjšuje. In še najpomembnejše, kar prinašajo podnebne spremembe: spremenljivost količine padavin se močno veča. Leto 2010 je bilo izjemno namočeno, 2011 pa najbolj suho v zadnjih 60 letih. Kombinacija vsega tega vodi v daljša in intenzivnejša sušna obdobja, kot smo jih bili navajeni nekoč. Podobno je v vsej Evropi – površina s sušo prizadetih predelov se je v zadnjih petnajstih letih več kot podvojila in znaša že sedmino površja ter prizadene najmanj vsakega osmega Evropejca,« je v uvodu povedala sogovornica.

Hidrometeorološki podatki kažejo, da so spomladanski vodni presežki v zadnjih letih v Sloveniji precej manj izraziti kot pred desetletji, po drugi strani pa so poleti in jeseni hudourniki pogostejši, kar pripomore k hitrejšemu odtekanju vode iz Slovenije. Vse skupaj vpliva na zmanjševanje zalog podzemne vode. Smo se tega zavedeli dovolj zgodaj in sprejeli ustrezne ukrepe?

Podnebne spremembe so pri nas že dejstvo, tako pri temperaturah kot pri vodnem ciklu. Pri vodnem ciklu sta pomembna spremenjeno kroženje ozračja ter drugačna lega ciklonov in anticiklonov, kar je posledica ogrevanja. Glede vode so pri nas pomembne naslednje spremembe: večje izhlapevanje skozi vse leto, še zlasti poleti, premik k obilnejšim padavinam jeseni in manj vode iz padavin v drugih letnih časih, manj snežne odeje v gorah in nasploh, ki je bila nekoč naravno skladišče dodatne vode za pomlad. Najverjetneje imamo tudi trend obilnejših, a kratkotrajnejših nalivov, vmes pa več dni povsem brez padavin. Vse našteto vodi v meteorološke suše, ki jim sledijo kmetijska, hidrološka na površinskih vodah in na koncu še hidrološka suša v vodonosnikih. Vmes so lahko veliki časovni zamiki.

Znano je, da gladina podtalnice upada že desetletja. Težko je razmejiti, koliko je to posledica spremenjenega podnebja in koliko so krivi povečano črpanje in nepremišljeni posegi v vodni prostor. Verjetno neracionalno in tudi ilegalno črpanje podtalnice za zdaj naredi več škode, v prihodnje pa bo odločilen podnebni trend. Nujni bodo ukrepi za prilagajanje, ne le zaradi količine, ampak tudi za zagotavljanje kakovosti, saj gre za našo pitno vodo.

Slovenija ima resda srečo zaradi gozdnatosti in kraške hidromorfologije, ki obe delujeta kot naravna blažilca velikih nihanj pri odtoku voda. Toda do kdaj, koliko se lahko nanju še zanašamo? Kaj bi morali storiti že zdaj, da bi ublažili morebitno krizo, ko ta dva blažilca morda ne bosta več dovolj učinkovita?

Na alpsko lego se ne smemo zanašati preveč, saj se je v Alpah temperatura dvignila več kot dvakrat toliko, kot znaša svetovno povprečje. Alpe že občutijo spremembe v hidrološkem krogu, zmanjšanje količin snežnih padavin in ledeniških površin. Vse to spreminja režim odtekanja vode, povzroča pogostejša sušna obdobja poleti, poplave in udore pozimi in večjo vremensko nestabilnost skozi vse leto. Bolje bi bilo takoj začeti razvijati strategije prilagajanja. A prilagajanje niso le tehnološki ukrepi, kot so novi zbiralniki, zbiranje deževnice ali protipoplavni zidovi, temveč tudi dobro premišljen pravni okvir. Ta mora zagotoviti sodelovanje v okviru porečij, na medsektorski in medregionalni ravni. Nujni so tudi »mehki« ukrepi, kot sta vedenjsko prilagajanje in ozaveščanje interesnih skupin. Na zadnjem mestu, čeprav bi se tega nekateri radi lotili najprej, pa so vplivanje na ceno vode in razne subvencije.

Nekje ste omenili, da poplav, suš, erozije in plazov ni smiselno pretirano obvladovati, saj je narava na koncu vedno močnejša. Bi bilo torej bolj smotrno ukrepanje za obvladovanje ekstremnih vremenskih pojavov, ki utegnejo biti zaradi podnebnih sprememb pogostejši, usmeriti drugam, v »mirnejše« vode s predvidljivim učinkom, recimo v bolj načrtovano rabo prostora v porečjih?

Pametna oziroma fizikalno logična raba porečij bi morala upoštevati, da je voda dragocen naravni vir, torej jo je smiselno načrtno in premišljeno zadržati v pokrajini čim dlje; najprej s spodbujanjem vodozadrževalnih sposobnosti celotnega prostora (kar pride prav tudi, ko je vode preveč – ob poplavah), z izboljšanjem zadrževalnih in bioloških lastnosti vodnega okolja, s spodbujanjem racionalne rabe voda ter preprečevanjem onesnaževanja in s prilagajanjem naravnim pojavom. To pomeni dolgoročna finančna vlaganja in družbeni dialog in dogovor. Vendar tu trčimo ob ekonomsko logiko, ki zahteva hitro povrnitev investicije – načrtovana raba prostora v porečjih pa se obrestuje šele dolgoročno.

Skrajni vremenski pojavi so bili v Sloveniji, še preden smo vedeli za podnebne spremembe. Na našem ozemlju sta nanje vplivali že razgibanost reliefa in geografska lega. A zdaj so zaradi podnebnih sprememb v krajših ciklih. Ali smo se temu sposobni prilagoditi? Bi bilo pri tem morda smotrno privleči na dan tudi kako staro, že pozabljeno modrost, denimo izkušnje, ki so jih pri izbiri lokacije za stavbe upoštevali naši predniki?

Jasno je, da vseh vremenskih ujm ne moremo neposredno povezati z globalnimi spremembami podnebja, saj so se suše in poplave dogajale tudi v preteklosti. A zaradi podnebnih sprememb je bolj verjetno, da se to dogaja. Ko se človek »spopada« z vremenom, ima na voljo dve taktiki, aktivno in pasivno. Zidanje, recimo, na poplavnem območju zanesljivo pomeni, da se bomo morali aktivno spopasti z vodo: zidali bomo protipoplavne nasipe, prečrpavali vodo, jo preusmerjali. To veliko stane, popolne varnosti, še zlasti v času podnebnih sprememb, pa ne prinaša. Pasivni pristop, ki so ga iz izkušenj in ker so bili bolj povezani z naravo, upoštevali naši dedje, ki niso imeli na voljo sodobnih tehnologij, temelji na logiki, da se neugodnim razmeram umaknemo. Danes pasivni pristop v praksi zahteva skrbno prostorsko načrtovanje z veliko interdisciplinarnega znanja in politične volje. Zaradi podnebnih sprememb se ne moremo zanašati na izkušnje ali na »že izmerjeno«. Pasivni pristop stane veliko manj in je bolj trajnosten v vseh pogledih. Res pa je, da ne prinaša hitrih dobičkov, ne prenese špekuliranja in ne ustreza ozkim interesom posameznikov.