Delova tema: bolj nestrpni kot strpni do tujcev

Ljubljana – Kaj pomeni za Slovenijo, če norveški skrajnež in norveški množični morilec Anders Breivik v svojem manifestu našo državo razglasi za najmanj »okuženo z multikulturalizmom« v Evropi? Ta »pohvala« iz teh ust je pravzaprav signal, ki terja resen premislek. Je Slovenija res tako nenaklonjena tujcem, drugačnim? Je upravičeno deležna simpatij skrajnežev?

O tem smo se pogovarjali z več strokovnjaki. Kot ugotavljajo, je po eni strani objektivno dejstvo, da pri nas živi razmeroma malo tujcev. »Slovenska družba je glede kulturne identitete njenih pripadnikov razmeroma zelo homogena, hkrati pa so v njej navzoči pritiski, da bi to postala še bolj,« pravi dr. Igor Pribac. »Za dvajset let staro državo je bilo kar veliko različnih incidentov,« ocenjuje dr. Darko Štrajn.

»Varuh človekovih pravic že vrsto let izraža zaskrbljenost zaradi naraščanja pojavov javnega spodbujanja sovraštva in nestrpnosti do drugačnih,« pravi varuhinja Zdenka Čebašek Travnik, in opozarja, da se državni organi na te pojave (pre)slabo odzivajo.

»Največji problem je gotovo to, da imamo politične akterje, ki manipulirajo s splošnimi predsodki in kanalizirajo različne oblike nezadovoljstva (zlasti z ekonomskim položajem) v nestrpnost do drugih in drugačnih,« meni Darko Štrajn.

Dr. Matevž Tomšič se ne strinja s tem, da bi bila Slovenija glede zavračanja tujcev v evropskem vrhu, pač pa je nekje v evropskem povprečju. Vsekakor pa je treba »dodobra premisliti, kako na bolj produktiven način zasnovati medkulturno sobivanje.«

S slovensko (ne)strpnostjo ni vse uredu

Je Slovenija res tako proti-multikulturna? Odgovori, ki smo jih iskali pri različnih strokovnjakih, niso enoznačni, kažejo pa, da s slovensko strpnostjo ter odnosom do tujcev in drugačnih ni vse v redu. Preden se je norveški skrajnež podal na svoj morilski pohod - ki je tako globoko pretresel Norveško in po celi Evropi ob žalovanju sprožil tudi premislek o lastnih razmerah in strpnosti do nestrpnosti -, je na internetu objavil svoj »manifest«.

V tem 1500 strani dolgem čtivu je pomešanega marsikaj, kaki dve strani pa sta tudi namenjeni razvrstitvi evropskih držav glede na, kot je to sam označil, »okuženost z multikulturalizmom«. Oblikoval je lestvico od 0 do 100 (kjer 0 pomeni popolnoma »okužena«, 100 pa sploh ne »okužena«) in državam po lastnih vtisih in občutku dodeljeval točke. Kar je posebej razburkalo slovensko javnost, je dejstvo, da je na tej lestvici Slovenija na vrhu, skupaj s Slovaško, kot najmanj »okužena«. Obema, Sloveniji in Slovaški, je pripisal 90 točk. Nemčija kot po njegovem najbolj multikulturna evropska država je dobila eno točko.

Slovensko visoko uvrstitev na tej lestvici smo vzeli za izhodišče premisleka. Varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek - Travnik, ki smo jo tudi povabili k sodelovanju v tem premisleku, nas je zaradi tega posredno okarala: »Varuhinja želi jasno povedati, da ne more sodelovati v nikakršni razpravi, ki za izhodišče jemlje Breivikove izjave, saj bi mu na ta način namenila pozornost in s tem določeno veljavo.« Stališče, ki mu je težko oporekati. Z opozarjanjem na izjave skrajnežev se nekako res tem izjavam daje neka teža, ki je ne bi smele imeti. Mi smo se kljub temu odločili opozoriti nanje. Po drugi strani nam namreč te izjave povejo nekaj o nas, kar sami morda nočemo videti. Pa bi bilo prav, da se tega zavemo in kaj spremenimo v svojem ravnanju.

Res najmanj multikulturni?

Je torej Breivik morda o Sloveniji - čeprav izhajajoč z napačnega izhodišča - pravzaprav imel prav? Je Slovenija res država, ki ne priznava multikulturnosti, je res tako nestrpna do tujcev, nenaših, drugačnih?

»Težko je reči po kakšnih podatkih in informacijah je Breivik sestavljal svojo lestvico, vendar pa se glede na številne opazne znake in nekatere ugotovljene indikatorje ni bistveno zmotil,« pravi dr. Darko Štrajn, filozof, raziskovalec na Pedagoškem inštitutu in predsednik Liberalne akademije. »Po svoji etnični strukturi je Slovenija ena od najmanj multikulturnih dežel v Evropi. Znano je, da se tujci razmeroma težko zaposlijo, tuje investicije so v praksi nezaželene ipd. Znanstveno bolj preverljive sociološke raziskave pa od konca osemdesetih let (ko so bile človekove pravice najbolj popularne) ugotavljajo trend upadanja strpnosti in pojavljanje novih oblik nestrpnosti, kot na primer islamofobija ali nestrpnost do gejev, poleg 'klasičnega nacionalizma'. Edina svetla točka je izmerjeno izboljšanje na področju znanj in stališč učencev v okviru mednarodnega merjenja učinkov državljanske vzgoje v raziskavi Civics 2010.«

Dr. Matevž Tomšič, politični sociolog, profesor na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici, se ne strinja s tem, da bi bila Slovenija glede zavračanja tujcev v evropskem vrhu. »Neke klasifikacije, ki jo je podal omenjeni terorist in ideološki fanatik, ni mogoče šteti za verodostojno in na dejstvih temelječo analizo stanja. Po moji oceni je Slovenija glede sprejemanja tujcev nekje v evropskem povprečju, kar pomeni, da ne izstopa ne v smislu odprtosti ne v smislu zavračanja. Pogosto so ljudje na Slovenskem celo bolj nestrpni sami med seboj, se pravi do tistih sonarodnjakov, ki so v političnem ali ideološkem smislu na 'napačnem bregu', kot pa do 'pravih' tujcev.«

Dr. Igor Pribac, filozof, predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti, opozarja na dvojni pomen pojma multikulturnosti: »Breivik je s svojim razvrščanjem lahko mislil dvoje: stopnjo multikulturnosti družbe ali pa normativno ureditev države, ki pripadnikom 'drugačnih', manjšinskih kultur bolj ali manj omogoča, da so pripoznani kot enaki pripadnikom večinske in da imajo za razvoj svoje kulturne identitete enake možnosti kot zadnji. Jasno je, da je to dvoje povezano, saj bo država, ki te večkulturnosti ne zaznava in manjšinskim identitetam ne omogoči, da se ohranijo, dejansko še kako prispevala k temu, da bo večkkulturnost v družbi izginjala, vendar kljub temu drži, da oboje ni isto. Slovenska družba je v evropskem kontekstu glede kulturne identitete njenih pripadnikov razmeroma zelo homogena, hkrati pa so v njej navzoči pritiski, da bi to postala še bolj. Vendar pa se mi zdi, da je Breivikova uvrstitev Slovenije predvsem posledica objektivnih dejstev relativne objektivne kulturne homogenosti.«

Relativno veliko incidentov

Dosedanja precejšnja kulturna homogenost, etnična struktura z razmeroma majhnim deležem tujcev, ki živijo v Sloveniji, lahko do neke mere pojasni manjšo stopnjo multikulturnosti kot objektivno dejstvo. Slovenci se niso posebej poglabljali v tematiko medkulturnih odnosov, sobivanje z drugimi kulturami, ker te niti niso bile opazneje navzoče. A prav tako je dejstvo, da se v tej državi vedno znova soočamo z nestrpnostjo, z izpadi, ki so uperjeni proti tujcem, drugim, drugačnim.

»Za dvajset let staro državo je - seveda gledano proporcionalno v primerjavi z večjimi evropskimi državami - bilo kar veliko različnih incidentov,« ocenjuje Darko Štrajn. »Tako smo zabeležili veliko dogodkov, ko je bila prestopljena meja verbalne nasilnosti in so se zgodili fizični napadi na ljudi, na objekte, ipd. Spomnimo se vrste rasističnih napadov na temnopolte tujce, pa na veliko število agresivnih obračunavanj z geji, na konflikte z romsko populacijo (tu smo imeli tudi primer človeških žrtev) ipd.«

Kje so s tega vidika največji problemi v Sloveniji?

»Največji problem je gotovo to, da imamo politične akterje, ki manipulirajo s splošnimi predsodki in kanalizirajo različne oblike nezadovoljstva (zlasti z ekonomskim položajem) v nestrpnost do drugih in drugačnih,« meni Štrajn. »Stranka SNS je sicer po svoji glasnosti najbolj izpostavljena, vendar pa je pravi problem v praksi stranke SDS, ki je precej blizu ekstremnim stališčem, jih pa izreka v nekoliko bolj zaviti formi in izraža s posrednimi gestami. Gre za populistično prakso, v kateri se nezmotljivo vidijo vzorci nestrpnosti v odnosu do izbrisanih, Romov, istospolnih, 'feministk' ipd.

Poslanci in mestni svetniki SDS so prav tako 'nezmotljivo' napadali pravice muslimanov do džamije, še posebno vprašanje pa je, kako bi lahko opredelili sovraštvo brez objekta, namreč zagrizeni antikomunizem, ki ga stranka izraža po svojih govorcih in v svojih glasilih. Seveda je problem tudi 'generični fašizem', kot Alain Badiou poimenuje strukturno tendenco v zgodovinski dialektiki in ki se pokaže v periodah izteka družbenih sprememb. Večina nekdanjih socialističnih dežel - če ne kar vse - kaže znake tega sindroma hkrati z množično deziluzijo v zvezi z demokracijo. V posameznih vidikih je specifično v Sloveniji problematična tudi dejavnost Katoliške cerkve, v zadnjem času posebej na področju enakih pravic istospolno usmerjenih ljudi.«

Za Tomšiča so problemi Slovenije glede tega vprašanja podobni kot v drugih razvitih državah. »Kulturna heterogenost v smislu obstoja različnih etničnih, verskih itd. skupin je dejstvo sodobnega sveta, kar je povezano s procesi globalizacije. To pa seveda ne pomeni, da v medkulturnih odnosih med različnimi skupinami ne morejo nastati problemi ali celo konflikti.

Očitno je, da je model tako imenovanega multikulturalizma zašel v resne težave, kar ugotavljajo tudi nekateri vodilni evropski politiki. Če znaten del prebivalstva v skorajda vseh evropskih državah smatra, da predstavlja priseljevanje problem, je to nedvomno vredno resne obravnave (ne glede na to, koliko so ta stališča utemeljena). Zato tega ni mogoče zlahka odpraviti, češ da gre zgolj za nekakšno ksenofobijo, in se ob tem pretvarjati, kot da je vse v redu; ampak je treba dodobra premisliti, kako na bolj produktiven način zasnovati medkulturno sobivanje.«

Tudi Romom status manjšine?

»Država vzorno varuje dve maloštevilni avtohtoni narodni manjšini, vendar se mi postavlja vprašanje, ali ne bi bili tudi Romi upravičeni do enakega statusa,« razmišlja Pribac. »Muslimani so morali več desetletij romati od Poncija do Pilata, da jim je bilo dodeljeno ustrezno zemljišče, na katerem bodo lahko zgradili svoj prvi namenski sakralni objekt in s tem Slovenijo izbrisali z neslavnega seznama tistih redkih evropskih dežel, v katerih so muslimani razmeroma številni in takšnega objekta še nimajo.Nimajo ga niti na Slovaškem, vendar jih je tam neprimerno manj. Breivik je to prav gotovo cenil.

Izbris več kot 25.000 ljudi iz registra stalnih prebivalcev Slovenije je rezultat dejanja države, ki je bilo naperjeno proti kulturnim tujcem. V Sloveniji mnogi tega sicer še vedno ne priznavajo, onkraj naših meja so sodbe o tem dejanju slovenske države neusmiljeno enotne. Ploskajo jim samo ljudje Breivikovega kova. Nepozornost državnih nadzornih institucij in medijev do 'živalskih' razmer, v katerih so delali in živeli priseljenski delavci v gradbeništvu, tudi spada v ta okvir, pa majhna pozornost javnosti do kulturnih zahtev pripadnikov narodov nekdanje Jugoslavije, ki so slovenski državljani. K tem grehom države je treba prišteti še pritiske in napade občanov na homoseksualce, temnopolte in voditelja budistične skupnosti, ki so lahko vzrok za skrb, saj je treba pri njihovi oceni upoštevati, da so se zgodili brez vsakršnega izzivanja, da je kulturnih tujcev pri nas razmeroma malo in da so se ti napadi zgodili v največjih mestih, ki naj bi bila praviloma strpnejša kakor manjša naselja.«

Varuh človekovih pravic kot institucija oziroma varuhinja osebno že vrsto let izraža zaskrbljenost zaradi naraščanja pojavov javnega spodbujanja sovraštva in nestrpnosti do drugačnih, zlasti po svetovnem spletu. »O tem Varuh piše že vrsto let v letnih poročilih in kritično ocenjuje tako pomanjkljivosti v predpisih kot v praksi državnih organov, ki se po oceni Varuha na te pojave (pre)slabo odzivajo,« je v svojem sporočilu zapisala Čebašek - Travnikova. »Iz poročil Varuha so razvidni tudi predlogi za spremembe predpisov in prakse državnih organov za omejevanje teh pojavov, ki jih označujemo tudi kot sovražni govor ali pa nestrpno vedenje do drugačnih.«

Kako daleč utegne iti?

Kako daleč lahko pripelje nestrpnost? Bi se kaj primerljivega kot na Norveškem lahko zgodilo v Sloveniji? Naši sogovorniki tega ne izključujejo. »Podobno dejanje bi se lahko zgodilo kjerkoli v Evropi,« pravi Pribac. Podobno Čebašek - Travnikova: »Dogodek, ki se je zgodil na Norveškem, bi se lahko zgodil kjerkoli, tudi v Sloveniji.« Štrajn: »Ali bi sicer visoka stopnja sovražnega govora (tako javnega kot nejavnega, »gostilniškega«) lahko kulminirala v napad večjih razsežnosti, ni lahko napovedovati, vsekakor pa te možnosti ne kaže izključevati.«

»Tudi norveška družba je do pred kratkim veljala za zelo nenasilno,« opozarja Tomšič. »Krvavi dogodek pa kaže, da v tej bogati deželi stvari vendarle ne funkcionirajo tako dobro, kot je bilo videti na prvi pogled. Tako da se kaj podobnega na žalost lahko zgodi povsod, torej tudi v Sloveniji. Naša polpretekla zgodovina je namreč vse prej kot nenasilna - spomnimo se samo dogodkov med drugo svetovno vojno in v letih po njej. Tudi nekdanji režim je konec koncev temeljil na (bolj ali manj intenzivnem) nasilju proti njegovim dejanskim ali namišljenim nasprotnikom. Frustracij je v slovenski družbi veliko. To seveda ne pomeni, da so takšni izbruhi nasilja zelo verjetni. Izključiti pa tega ni mogoče.«

Pred nekaj tedni je enega od sodnih epilogov doživela najbrž najbolj odmevna zgodba o trku dveh kultur v Sloveniji - sodišče je trem domačinom, ki so novembra leta 2006 članom družine Strojan hoteli preprečiti vrnitev v Dečjo vas, dosodilo dva sodna opomina in eno pogojno zaporno kazen zaradi oviranja dela specialne enote policije. Upor krajanov Ambrusa je odprl razpravo o (ne)uspešnosti slovenske družbe pri integraciji Romov in o njeni strpnosti. Domačini so svoj odpor do Strojanovih utemeljevali s številnimi pripovedmi o kaznivih dejanjih, ogrožanju okolice, izsiljevanju in drugih nečednostih, ki so po njihovem mnenju ostala največkrat nekaznovana. Širša javnost je na primer postala pozorna po tem, ko je moški, ki je živel s Strojanovimi, tako poškodoval enega od vaščanov, da je bil ta dolgo časa v komi. Tedaj so krajani z množičnim zborovanjem zahtevali, da se Strojani izselijo. Posredovala je policija in med drugimi tudi tedanji minister za notranje zadeve Dragutin Mate. Družino so na koncu nastanili v prostore nekdanjega logističnega centra v Rojah pri Šentvidu.

Nestrpnost, končana z zabodom

Sredi junija sta neznanca med sprehodom po ljubljanskem Golovcu napadla in zabodla vodjo budistične kongregacije Dharmaling lame Rinpočeja. Sam sicer ni hotel špekulirati, kdo stoji za napadom, je pa ocenil, da ne gre za versko, politično ali drugače nestrpno motiviran poskus umora. Zelo kritičen je bil do dela policije, saj so njegovi budistični skupnosti Dharmaling v preteklih mesecih že grozili, vse grožnje so prijavili policiji, ki pa po njegovih besedah ni ukrepala.