Tiskane izdaje
Ljubljana - Depeša nekdanje odpravnice poslov na ameriški ambasadi Maryruth Coleman iz marca 2008, ki se nanaša na prvo polovico slovenskega predsedovanja EU, je polna komplimentov vladi, a prav tako vsebuje razmeroma dolg razdelek, katerega naslov je Keeping Rupel in Check (Nadzorovati Rupla). Njen portret nekdanjega ministra za zunanje zadeve Dimitrija Rupla spominja na navedbo tednika Economist, ki je novembra 2006 zapisal, da je Rupel »čudno neobrušen za nekoga z dvema desetletjema diplomatskih izkušenj«. »Slovenija je med prvimi tremi meseci predsedovanja EU kar se da najbolj izkoristila svoje omejene zmogljivosti, saj se je osredotočala na tiste zadeve, ki jih najbolje pozna, in je zunanje vire zaprosila za pomoč pri drugih področjih,« je Colemanova že v prvem stavku uvoda v depešo uglasila dolg seznam ugotovitev o pozitivnih značilnostih slovenskega predsedovanja. Prav tam je mogoče najti tudi eno redkih dobrodušnih pripomb o Ruplu, in sicer da se je dejavno zavzel za napredovanje zahodnobalkanskih držav in Turčije na poti k članstvu v Evropski uniji.
Toda pri točkah 10, 11 in 12 se pojavi za Rupla precej bolj problematično pisanje: »Zunanji minister Dimitrij Rupel, ki ima najbolj vidno vlogo pri predsedovanju Slovenije EU, ostaja nepredvidljiva figura. Občasno je spretno vodil zakulisna pogajanja med evropskimi voditelji, medtem ko je ob drugih priložnostih s svojimi mestoma impulzivnimi pripombami zakompliciral še trajajoča pogajanja.« Colemanova med njegove dosežke uvršča nadzor nad določevanjem stališča evropskega predsedstva do razglasitve neodvisnosti Kosova, kar je Rupel odpravnici poslov tudi »ponosno predstavil«.
Kljub njegovim »samooklicanim spretnostim« pa Colemanova ugotavlja, da ga ne v domačih ne v mednarodnih krogih ne marajo preveč, saj njegove neobrzdane manire razumejo kot znamenje arogance. Tako je bil v prvih treh mesecih predsedovanja ob mnogih priložnostih »prisiljen vzeti nazaj« svoje izjave, najbolj opazno takrat, ko je užalil srbske voditelje z izjavo za mednarodne medije, da je Srbija pripravljena nemudoma podpisati sporazum o stabilizaciji in pridruževanju. Prav tako po mnenju Colemanove ni zelo spreten pri »ubesedovanju sporočila, kadar se od njega pričakuje, da bo govoril o političnih zadevah zunaj njegove sfere strokovnosti, kar pa mora kot predsednik sveta EU pogostokrat početi«.
Po vedenju Colemanove je bil Rupel tedaj redna tema pogovorov v diplomatskih krogih v Ljubljani, pri čemer so ga nekateri diplomati označili za »sposobnega, previdnega in diplomatskega«, večina pa je ocenila, da je Ruplova »impulzivnost škodila slovenskim naporom pri predsedovanju«. Na neki večerji sredi februarja 2008 je Colemanova prav tako registrirala kritike Ruplovega vodenja ministrstva in koordinacije evropskih zadev, češ da pogosto govori improvizirano in »v EU povzroča nepotrebne kontroverznosti za Slovenijo«. Navsezadnje pa so ga krivili tudi za napačno upravljanje afere s pobeglo washingtonsko depešo, ki je v začetku 2008 razburila slovensko javnost, saj je odpustil političnega direktorja Mitjo Drobniča, ki s curljanjem »ni imel nobene dokazane povezave«.
Wikileaks o patriah
Na spletišču Wikileaks razkrite depeše pričajo o živahnem bilateralnem dogajanju pred izvedbo postopka naročanja osemkolesnikov in po njej. Nekdanji minister za obrambo Karl Erjavec se je leta 2005, dva meseca pred objavo mednarodnega razpisa, o poslu pogovarjal s tedanjim ameriškim veleposlanikom Thomasom B. Robertsonom. Kmalu zatem so predstavniki ameriške orožarske družbe Raytheon s predstavniki slovenske vojske in najbrž tudi ministrstva za obrambo govorili o raketnih sistemih za osemkolesnike. Z nekdanjim premierom Janezom Janšo pa je leta 2006 o zadevi Patria govoril tudi nekdanji veleposlanik v Sloveniji Victor Jackovich, sicer v ZDA registrirani lobist. Po vrsti. Nekdanji ameriški veleposlanik v Sloveniji Thomas B. Robertson se je z nekdanjim ministrom za obrambo Karlom Erjavcem ob kosilu na štiri oči pogovarjal 19. oktobra 2005, torej dva meseca prej, preden je obrambno ministrstvo 15. decembra 2005 objavilo mednarodni razpis za osemkolesnike. Pogovarjala sta se o številnih zadevah, tudi o sodelovanju Slovenije v Iraku, Erjavcu pa prav tako ni bilo prizaneseno z vprašanji o načrtih za tedaj (in danes) najpomembnejši nakup – osemkolesnike. Robertson je v depeši zapisal, da je Erjavec »spodbudno govoril o ponudbi General Dynamics/Steyr, da izdela oklepnik 8 x 8 v Viator/Vektor na Ravnah (Slovenija), in menil, da bo slovenska vlada sprejela odločitev v naslednjih tednih«.
Erjavec je dejal, da ne ve, kaj piše v depeši: »Verjetno drži, da sva imela kosilo, da je vedno beseda nanesla tudi na osemkolesnike, ker je bilo njemu kot Američanu očitno v interesu, da bi bil ameriški General Dynamics uspešen pri tem poslu. Sem mu pa vedno povedal, da bosta o tem odločila razpis in ponudba, nič drugega.« Na podvprašanje, ali torej ne drži, da je o ponudbi General Dynamics govoril spodbudno, je zatrdil, da »to gotovo ne drži«. Dodal je, da so ga tudi iz družbe Viator & Vektor (Sistemska tehnika) velikokrat povabili – »dvakrat ali trikrat sem šel«. Njihove želje, da bi javno izjavil, da imajo prav oni najboljše možnosti za uspeh, pa je vedno zavrnil, češ »da bo odločil razpis«.
Raytheon sistemi
Depeše prav tako razkrivajo, da so se predstavniki ameriške korporacije Raytheon (še ena orožarska družba) decembra 2005 s predstavniki vojske (»general staff«) in najbrž tudi z nekdanjim namestnikom ministra za obrambo Francijem Žnidaršičem pogovarjali o nameri, da bi osemkolesnike opremili z njihovimi raketnimi sistemi (Tow, Stinger, Javelin). Že novembra pa so v depeši (kot razumemo, to je poročanje službe za mednarodno sodelovanje na obrambnem področju) zapisali, da Raytheon načrtuje predstaviti Slovencem svoje raketne sisteme kot nadgradnjo »prihajajočega razpisa slovenskega obrambnega ministrstva za 152 oklepnih vozil«. Dodali so, da bi posel »lahko dobila« Sistemska tehnika. Mesec pozneje, 16. decembra, so poročali, da so »Slovence brifirali o sistemih Tow, Javelin in Stinger«, in sicer da sta se s predstavniki generalštaba sestala predstavnika Raytheona Larry Casper in Ingrid Walling. Govorili so o potencialni namestitvi navedenih raketnih sistemov na oklepnike 8 x 8, medtem ko so »Slovenci izrazili zanimanje, da bi vozilom dodali protitankovske zmogljivosti«.
V isti depeši še pišejo, da so slovenski sogovorniki prosili za obisk pri zaposlenih, ki se ukvarjajo z oblikovanjem brigad Stryker, češ da so sredi postopka pridobivanja osemkolesnikov in želijo »bolje razumeti proračunske, načrtovalske in programske vidike tega vozila«. Prav tako so poročali, da so se skupaj s tedanjo odpravnico poslov na ameriški ambasadi Maryruth Coleman sestali z namestnikom ministra za obrambo Francijem Žnidaršičem, a depeša izrecno ne navaja, ali so se pogovarjali tudi o oklepnikih. O pogovorih z Raytheonom smo poizvedovali na ministrstvu za obrambo, a so sporočili, da nam bodo odgovor posredovali šele danes.
Jackovich: stari znanec
Ne nazadnje: nekdanji predsednik vlade Janez Janša se je 19. decembra 2006 med »kratkim enournim kosilom« z nekdanjim veleposlanikom Robertsonom pogovarjal o številnih zadevah, denimo o potovanju v Irak, o Kosovu, Turčiji, igralniški družbi Harrah's, Hrvaški in podobnem, nista pa imela časa za klepet o drugih zadevah (izbrisani, Romi, človekove pravice, sodelovanje Slovenije v Afganistanu in na Kosovu). Na agendo se je uspelo uvrstiti osemkolesnikom, katerih izdelava je tedaj že pripadla Patrii. Janša je v pogovoru večkrat poudaril, da je za projekt odgovoren minister Erjavec, Robertson pa je v svojem komentarju sestanka ocenil, da se mu je premierova nevednost zdela »nekoliko neiskrena«. Zapisal je, da sta kmalu po objavi, da bo posel dobila Patria, z njim o tem govorila on sam pa tudi »svetovalec General Dynamics [Steyr je del koncerna] Vic Jackovich«.
Jackovich je stari znanec Slovenije. Med letoma 1995 in 1998 je bil ameriški veleposlanik pri nas (pred tem pa tri leta v Bosni in Hercegovini). Kot registrirani lobist je v okviru družbe Ervin Technical Associates v orožarskih poslih lobiral za podjetji General Dynamics in Lockheed Martin, toda javno dostopni podatki kažejo, da se je to sodelovanje do leta 2008 najbrž končalo. Jackovich ima v Portorožu registrirano svetovalno podjetje Jackovich International, ki tako rekoč ne posluje. Leta 2006, ko se je domnevno o Patrii pogovarjal z Janšo, je Jackovich ob najmanj eni priložnosti obiskal Slovenijo, in sicer ob odprtju Centra za evropsko prihodnost na gradu Jable. Sprejema sta se po poročanju medijev udeležila oba, Jackovich in tedanji premier Janša.
Pristojno službo SDS smo prosili za Janševo potrditev ali zanikanje, da se je Jackovich z njim pogovarjal o Patrii, a nam do konca redakcije niso odgovorili.
