Pobuda za obsodbo komunizma: Resolucija ali lustracija?

Ljubljana – »Ali gre za ponovni poskus ustvarjanja ideološkega razkola?« se sprašuje Jani Möderndorfer (PS) v poslanskem vprašanju, ki ga postavlja v zvezi s pobudo komisije vlade za izvajanje zakona o popravi krivic o obsodbi komunizma.

Poslanec meni, da pobuda presega pristojnosti komisije, poleg tega pa gre za nadaljevanje politike delitev in izključevanja, ki smo ji bili priča pri izključitvi praporščakov s proslave ob dnevu državnosti. Prepričan je, da se je Slovenija v času po osamosvojitvi »razvijala kot demokratična država in da v njeni zakonodaji in ravnanju doslej ni nobene totalitarne miselnosti (če odmislimo izbris leta 1992)«.

Omenja še, da je državni zbor oktobra 2009 sprejel deklaracijo o seznanitvi z resolucijo evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, s čimer je izrazil spoštovanje do vseh žrtev totalitarnih režimov.

Zločin je zločin

Zgodovinar Janko Prunk pobude ne pozna, pravi pa, da je moralno in pravno vsak zločin zločin. Ubiti človeka brez obsodbe, preganjati ljudi zaradi njihovega mnenja je zločinsko. V zgodovinskem kontekstu pa je določena razlika. Med drugo svetovno vojno je bil komunizem na strani zmagovalcev. Nekateri tega nočejo razumeti. Tega, kar nekateri v Sloveniji govorijo, ne bi mogli povedati v zahodni Evropi. »Smo del Evrope in se moramo držati evropskega vrednostnega sistema in zgodovinske ocene. Nobene druge resolucije ne potrebujemo kot tiste, ki jo je sprejel evropski parlament leta 2009.«

»Obsodba komunizma in njegovih zločinov je vsekakor potrebna, toda pobuda komisije vlade za izvajanje zakona o popravi krivic po moji presoji ni primerna podlaga zanjo,« pravi Spomenka Hribar. »Po črki in po duhu mi bolj zveni kot osnova za lustracijo nekdanjih komunistov, kar pomeni, da se bo na tej podlagi le nadaljeval naš državljanski spor in še najmanj sprava. Potrebna bi bila natančnejša analiza teksta same pobude.«

Diskriminacija žrtev

Zgodovinar Jože Dežman pa meni, da bo evropska obsodba vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov odločilna tudi za Slovenijo oziroma titoizem. Čeprav je Slovenija sprejela pomembne ukrepe za zadoščenje žrtvam, pa je veliko nesorazmerje med privilegiranimi žrtvami zmagovite partizanske strani in žrtvami okupatorjev, ki jih je titoizem diskriminiral (na primer mobiliziranci v okupatorjeve armade, otroci ...), zlasti pa žrtvami titoizma.

»Od tistih, ki tako zavzeto zagovarjajo oškodovane v primeru izbrisanih, bi pričakoval, da bodo sposobni zagovarjati tudi več sto tisoč žrtev, katerih smrt in trpljenje je povzročil titoizem. In kot predsednik komisije vlade za reševanje prikritih grobišč pričakujem, da titofili ne bodo več preprečevali prekopa in identifikacije slovenskih žrtev zunajsodnih pobojev ter raziskave in urejanja prikritih morišč in grobišč,« o pobudi komisije vlade za izvajanje zakona o popravi krivic poudarja Dežman.