Bizjak, Hanžek, Čebašek Travnik in zdaj kdo: kaj dela VČP

Ljubljana - Sedanji varuhinji človekovih pravic Zdenki Čebašek - Travnik se mandat izteče februarja 2013. Kdo so dosedanji varuhi, s kakšnimi dosežki se lahko pohvalijo in zakaj jih v drugih vejah oblasti ne marajo?

Ivan Bizjak, prvi varuh človekovih pravic, je funkcijo prevzel zaradi spleta okoliščin. V prvi polovici leta 1994 je namreč odstopil kot notranji minister, ker je menil, da je objektivno odgovoren za kriminalna dejanja pripadnikov specialne enote policije, ki so v Celovcu oropali in poškodovali koroškega podjetnika. Z odstopom z vladne funkcije se politična pot vplivnega člana krščanske demokracije ni končala, prevzel je popolnoma novo funkcijo, ki jo je uvedla ustava, sprejeta leta 1991. Bizjakova naloga ni bila preprosta. Poskrbeti je moral, da je postavil institucijo, ki ni imela nobenega aparata, hkrati pa tudi tradicija varovanja človekovih pravic ni bila ravno bogata. Natančneje: leta 1988 je pri Socialistični zvezi delovnega ljudstva že deloval Svet za varstvo človekovih pravic in ustavnih svoboščin, ki ga je vodil dr. Ljubo Bavcon, vendar svet ni imel omembe vrednih pooblastil, hkrati pa ni imel aparata, potrebnega za delovanje. Po letu 1990, ko je SZDL prenehala obstajati, je Svet za varstvom delovanje človekovih pravic sicer dobil bolj jasne pristojnosti in tudi pooblastila, še vedno pa je ostajal predvsem institucija, ki se lahko opira predvsem na lastno moralno avtoriteto.

Ivanu Bizjaku je v prvem mandatu uspelo postaviti administrativno infrastrukturo, potrebno za varovanje človekovih pravic, o uspešnosti njegovega poslovanja pa morda največ pove podatek, da se je leta 2000 spet potegoval za izvolitev na visoko funkcijo, vendar v državnem zboru ni dobil potrebne dvetretjinske podpore. Z drugimi besedami, s svojim delovanjem se je zameril zadostnemu delu parlamenta, da podpore ni dobil. Bizjak je po končanem mandatu varuha kariero nadaljeval kot minister za provosodje, po vladni funkciji pa je prevzel funkcijo v Bruslju, kjer je bil eden višje pozicioniranih slovenskih evrokratov.

Leta 2000 je s kandidaturo poskusila tudi Darja Lavtižar Bebler, aktivna že leta 1988 v Bavconovem Svetu za varstvo človekovih pravic, vendar tudi kandidatka, ki je bila v devetdesetih letih aktivna kot parlamentarka, ni dobila podpore. Zadostno podporo, odličnih 73 glasov podpore, je zbral Matjaž Hanžek, sociolog in civilnodružbeni aktivist, ki ob kandidaturi ni imel nikakršne strankarske biografije. Kot civilnodružbeni aktivist je že v osemdesetih letih, ko si je prizadeval predvsem za zaščito pravic kosovskih Albancev, pokazal veliko državljanskega poguma. Osebno je obiskoval kraje na Kosovu in evidentiral grobe kršitve človekovih pravic v pokrajini, ki jo je takrat nadzirala srbska oblast.

Hanžkov slog vodenja je bil drugačen od Bizjakovega

Hanžkov slog vodenja institucije je bil precej drugačen od Bizjakovega. Kot človek, ki se je politično socializiral med študentskim gibanjem, je manj pozornosti namenjal protokolu, hkrati pa je v delovanje državne institucije uvedel nekaj žlahtnega aktivizma, značilnega za generacijo '68. Ko je izvedel, da je v eni od slovenskih policijskih postaj na omari spravljen baseballski kij, s katerim so policisti strašili osumljence, je krenil na pot, obiskal policijsko postajo in komandirja prosil, naj mu pokaže predmet, ki ga hranijo na omari. Hanžek nikakor ni bil pajdaš drugih vej oblasti, saj je bil njegov odnos do drugih vej oblasti navadno polemičen, hkrati pa je redkeje uporabljal diskretne mehanizme reševanja problemov posameznih ljudi. Ne glede na razlike je bil učinek Hanžkovega vodenja institucije podoben kot v Bizjakovem primeru. Spopadel se je predvsem z osebnimi diskreditacijami. Leta 2006 se ni odločil, da bi spet kandidiral za visoko funkcijo. Roko na srce, njegove možnosti za ponovno izvolitev so bile zgolj teoretične. Po letu 2006 se je Hanžek vrnil k strokovnemu delu, pred lanskimi volitvami pa je bil med ustanovitelji stranke Trs, vendar se stranka ni prebila v parlament.

Čebašek - Travnikova s strokovno in akademsko izkušnjo

Nova varuhinja, dr. Zdenka Čebašek Travnik, je v urad prinesla predvsem strokovno in akademsko izkušnjo. Psihiatrinja z doktoratom znanosti, ki je opravljala pomembne strokovne naloge na ljubljanski psihiatrični kliniki, se je pred prevzemom funkcije ukvarjala predvsem s problemom alkoholizma. Pred prevzemom funkcije ni imela nobenih političnih izkušenj, njeno vodenje institucije pa lahko označimo za mešanico Bizjakovega in Hanžkovega sloga. Kot varuhinja človekovih pravic je odločneje uporabljala nekatere pravne mehanizme; odločala se je, da nekatere zakone izpodbija na ustavnem sodišču. Čeprav njen slog ni bil tako polemičen kot Hanžkov, si je nabrala dovolj zamer, da so ji neznanci grozili s smrtjo. Tudi Zdenka Čebašek - Travnik napoveduje, da se verjetno ne bo potegovala za nov mandat.

Varuh človekovih pravic ima ob uresničevanju svojega poslanstva na voljo nekaj orodij; med drugim od državnih organov lahko zahteva podatke, ki jih potrebuje za svoje delo. Hkrati lahko na ustavnem sodišču izpodbija ustavnost sprejetih zakonov. Najpomembnejše orodje varuha človekovih pravic pa ostaja njegova visoka moralna avtoriteta.