Tiskane izdaje
Raziskava portala podcrto.si o odzivnosti ministrstev, organov v sestavi in mestnih občin na vprašanja državljanov ne vzbuja optimizma. Le 60 odstotkov vprašanih institucij je namreč posredovalo odgovor o višini stroškov za službene poti svojega predstojnika. Glede na to, da je dostop do informacij o delovanju oblasti eden temeljev demokratičnega odločanja, je rezultat slab, se strinja tudi informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar.
Po njenem opažanju državljani vse pogosteje prosijo za informacije. Zanimivo je, da je le petina vseh, ki pri informacijskem pooblaščencu vložijo pritožbe, novinarjev. Drugi so navadni državljani. »Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ) pride prav tudi politiki, zato se ga ta ne dotika,« dodaja.
Neupravičeno
»Vsaka oblast tega sveta ima tendenco skrivati informacije pred ljudmi,« pravi informacijska pooblaščenka. Politiki na oblasti jo zato, kot pravi, na smrt sovražijo: »Ko stranke zamenjajo oblast, pa se zamenjajo tudi čustva do dostopa informacij javnega značaja.«
Pomembna ovira za prosilce pa so stroški pridobivanja informacij. Veliko javnih ustanov želi prosilcem zaračunati stroške za delo javnega uslužbenca, ki bo zahtevane informacije zbral. »Imeli smo primere, ko je nekdo želel 200 kopij iz dokumentov in so mu zaračunali strošek dela doktorja znanosti. Njegova urna postavka je namreč bistveno višja. Ali pa zaračunajo strošek desetih ur dela za kopiranje 200 strani.«
Pooblaščenka nasprotuje obračunavanju stroškov dela: »Zakon govori o materialnih stroških. To je papir. Imamo potrjen stroškovnik deset centov na fotokopijo. Fotokopije pa so tudi vse, kar bi se smelo zaračunati. Ne smemo s pretirano velikimi stroški omejevati dostopa do informacij.« Toda, ministrstvo za javno upravo je v zadnjih letih potrdilo kar nekaj stroškovnikov, ki zaračunavajo tudi strošek dela javnega uslužbenca. Pirc Musarjeva želi ministrstvo prepričati, naj takih stroškovnikov ne potrjuje več.
