Copy-paste DZ: Poslanski morali je odzvonilo

Ljubljana – Borut Ambrožič (PS) je že četrti poslanec v tem sklicu parlamenta, ki ima težave z legitimnostjo svoje izobrazbe. Tako kot njegovi predhodniki pa kljub očitnim indicem tudi on zavrača krivdo. Je morali v našem osrednjem hramu demokracije odzvonilo?

»Če pogledamo odstotek poslancev s takimi podvigi, lahko samo upamo, da krilatica, da je državni zbor slika volilnega telesa, ne velja,« je zaskrbljen član prvega sklica državnega zbora Tone Peršak. Zaskrbljena in razočarana je tudi nekdanja študentka ekonomije Klementina Jezeršek, od katere si je poslanec Ambrožič v svojem magisteriju izposojal cele odstavke. Zdaj razmišlja o tožbi, saj je poslanec izrabil njen trud in delo. »Poslanec je človek, ki naj bi predstavljal ljudstvo. V takem primeru bi moral ravnati še posebno etično in moralno, da bi bil zgled drugim državljanom,« je povedala za komercialno televizijo.

Kdaj prvi odstop?

A stvari pri nas potekajo nekoliko drugače. Ivan Simčič (nepovezan) je ob razkritju, da se je na Filozofsko fakulteto vpisal s ponarejenim srednješolskim spričevalom, ocenil, da gre za politično gonjo proti njemu, in ostal v poslanskih klopeh. Njegova nekdanja stranka Desus ga je po dveh mesecih javnega pritiska sicer pozvala k odstopu, a je poslanec presodil, da lahko nemoteno nadaljuje svoje delo, in se preselil med nepovezane poslance.

Branka Mariniča (SDS) je kranjsko okrajno sodišče spoznalo krivega zaradi goljufanja pri izpitu iz nemščine in mu zaradi kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju prisodilo pol leta pogojne kazni. Po sodbi je dejal, da »ni pravična in poštena«, se nanjo pritožil in te dni v veliki razpravni dvorani odloča o projektih, kot so nacionalni finančni holding, TEŠ6, ukinitev državnega sveta in sprejetje ustavnih sprememb.

Največja opozicijska stranka PS ima poleg Ambrožiča v svojih vrstah tudi Mitjo Meršola, ki nima težav s »samoplagiatorstvom« oziroma pomnoževanjem svojih objav. Svojo knjigo Američani kar tako je namreč uporabil tudi kot diplomo, ki bi po strogih fakultetnih standardih težko ustrezala definiciji diplomske naloge. Resda jo je nesporno napisal sam, česar pa ne moremo trditi za njegovega strankarskega kolega Boruta Ambrožiča. To je dokazal računalniški program, ki je odkril, da je dobra petina njegove magistrske naloge enaka šest let starejši diplomi Klementine Jezeršek.

Za primerjavo: nekdanji nemški obrambni minister Karl-Theodor zu Guttenberg je odstopil mesec dni po tem, ko so se pojavili prvi očitki o prepisanem doktoratu. Nekdanji madžarski predsednik Pal Schmit pa se je s svoje funkcije umaknil štiri dni po tem, ko mu je njegova univerza prav tako zaradi plagiatorstva vzela doktorski naziv.

Kaj pa etični izkaz strank?

Peršak meni, da razen Meršola, kjer problem vidi prej pri fakulteti, med domačimi primeri prepisovanja ni velikih razlik in bi bilo etično, če bi vsi odstopili s funkcij. »Tudi zato, ker v večini primerov takšne nazive in izobrazbo vsi, ki kandidiramo za tovrstne funkcije, tudi izkoriščamo v času volilnih kampanj za osebno promocijo in kot argument, zakaj naj bi volivci volili prav nas. Tudi če na to gledamo skrajno liberalno, se v takih primerih potem izkaže, da smo volivcem prodajali nekaj, s čimer v resnici nismo razpolagali,« pojasnjuje nekdanji predsednik Društva pisateljev in sedanji župan Trzina.

Pri tem spominja tudi na »etični izkaz« strank, ki takšnih poslancev ne sankcionirajo. »Seveda poslanca ne morejo prisiliti, da odstopi, morali pa bi ga, po mojem prepričanju, izključiti iz poslanske skupine in tako ohraniti vsaj čist obraz stranke oziroma poslanske skupine,« meni nekdanji parlamentarec. Del odgovornosti pa nosijo tudi volivci. »Težava v zvezi s tem je pri nas tudi, da očitno ljudje, torej volivci, ne sankcioniramo takšnega ravnanja in večinoma mirno ponovno glasujemo za takšne ljudi oziroma tudi za stranke, ki ne poskrbijo za lastno moralno neoporečnost in neoporečnost svojih kandidatov.«