Tiskane izdaje
Predstavniki skupščine, v okviru katere so se združili predstavniki gibanja Nevidni delavci sveta (IWW) ter drugi posamezniki, delavska in družbena gibanja, kolektivi in iniciative, so se zbrali pred sedežem NLB, da bi v prostorih banke prebrali svoje zahteve. Varnostniki so jim sprva vstop prepovedali, nekaj udeležencev shoda se je z varnostniki tudi prerivalo, nato so jim vstop dovolili.
V banki so prebirali svoje zahteve in življenjske zgodbe
Eno od življenjih zgodb je povedala tudi 30-letna Sara: »Lani sem bila zaposlena preko avtorskih in podjemnih pogodb, tri mesece sem bila v rednem delovnem razmerju. Rezultat vsakokratnega kombiniranja za preživetje je, da zame večina uveljavljenih mehanizmov socialne blaginje ne velja. Nisem študentka, čeprav študiram. Nisem zaposlena, čeprav delam. Nisem brezposelna, ker imam prihodek. Nisem upokojenka, glede na stanje tudi nikoli ne bom. Sem polnoletna, zato me ni nihče dolžan preživljati. Nisem poročena, zato sem za vse stroške sama. Delam šest let, imam sedem mesecev delovne dobe. Skupaj z ostalimi stroški plačujem zdravstveno zavarovanje sama, študij plačujem sama, kredita ne morem dvigniti, vprašanje preživetja v starosti potiskam v prihodnost.«
Sara je še poudarila, da mora biti sposobna opraviti delo ves čas, saj v obdobju brez dela, dopusta in bolezni ne prejme nič. Opozorila je, da je del vse širše populacije, ki jih morebitnih, mizernih in žaljivih 230 evrov socialne pomoči mesečno loči od popolne bede.
»Vse svoje potrebe po varnosti, družbeni potrditvi in ustvarjalnosti zapolnjujem izven formalno ustvarjenih mehanizmov, torej izven države blaginje. Toda kljub temu vem, da prispevam, soustvarjam družbeno dobro z dnevnim delovanjem in davki, ki jih odvajam preko svojih raznoterih pogodb. Državo in njene institucije podpiram s četrtino do polovico svojih prihodkov, v zameno praktično ne dobim ničesar. Zato je zame to stanje nesprejemljivo in ga zavračam, zavračam, da se brez vprašanja kroji moja prihodnost in to v smeri vse večje bede in represije. Zato zahtevam nov socialni pakt, v katerem bo moj doprinos k družbenemu dobremu upoštevan in moje mnenje slišano,« je še spregovorila Sara.
Sporočilo aktivistov: dokapitalizirajmo ljudi in skupno blaginjo
Predavatelj na ljubljanski fakulteti za družbene vede Andrej Kurnik, ki se je udeležil današnjega shoda, je na Trgu republike opozoril, da so nas finančne institucije s svojo logiko razlaščanja skupnega bogastva pripeljale na rob propada. »Ta rob propada se že vidi kot generalizirana revščina,« je poudaril.
Po njegovih besedah smo prišli do točke, ko se lahko finančne institucije umaknejo in se spremeni paradigma ali pa bomo vsi postali del tretjega sveta. Dejal je, da obstajata dve alternativi. Prva je, da se dokapitalizira banke in finančne institucije, ljudje, ki niso povzročili krize pa plačajo zanjo, kar po Kurnikovem mnenju pomeni, da bo velik del sveta postal »ubožnica.« Druga in boljša možnost je po njegovih besedah, da se dokapitalizirajo ljudje in skupna blaginja, poroča STA.
Dejal je, da moramo zaustaviti politiko zategovanja pasov in povedati, da to ni edini izhod iz krize. »To, da ljudje umirajo pred vrati bolnišnic, ker jih zapirajo zaradi politike zategovanja pasov, ni rešitev,« je še poudaril.
Predstavnik IWW Irfan Beširević je dejal, da želijo z današnjim shodom in sobotnim protestom predstavniki gibanj opozoriti, da davkoplačevalci ne želijo dokapitalizirati bank, ki so krive za sedanji kapitalistični sistem. »Če bomo slovensko javnost prepričali, da so banke in ostali tajkuni ter kapitalisti krivi za to, kar se v Sloveniji dogaja, bomo lahko spremenili stvari,« je dejal.
Protestniki si po njegovih besedah prizadevajo za blaginjo slovenskih državljanov, saj je vedno več revščine in brezdomcev. Dodal je, da velik del krivde za nastalo krizo nosijo tudi banke, ob tem pa omenil primer hipotekarnih kreditov, pri katerih državljanom obračunavajo previsoke obresti.
15. oktober, dan za »svetovno revolucijo«
