Tiskane izdaje
• »Ob mnogih uspehih na različnih področjih se je posebej treba veseliti tudi zmagovanja v tekmovanju v človečnosti, dobroti in pomoči drug drugemu. Solidarnost in sočutnost ne smeta ugasniti, drugače lahko postane res hudo. (...) Najhujše oblike trpljenja in smrti povzroča prav človek. Temu bi se lahko izognili, če bi ljudje bolj čutili s sočlovekom, če bi znali jokati z jokajočimi in se veseliti z veselimi«. (Na romanju bolnih, invalidov in ostarelih na Brezjah, junij 2010)
• »S tem se seveda ne odpovedujem škofovski službi - še naprej bom nadškof, le da bom dodatno upokojeni ali nekdanji. Upam, da bom v prihodnje kot pastir, kolikor bo le zdravje dopuščalo, še kaj naredil za Cerkev pri nas.« (Pogovor v Družini po tem, ko je zapustil mesto ordinarija, januar 2010)
• »Duhovna moč ti pomaga, da skušaš biti zvest samemu sebi. Kdor je zvest v malem, bo tudi v velikem. Bo tudi spoznal, kaj je njegovo poslanstvo.« (V pogovoru za Jano,september 2009)
• Življenje je močnejše od smrti, ljubezen močnejša od sovraštva, dobrota močnejša od hudobije, svetloba močnejša od teme. To so temelji, ki ti dajo upanje. (V pogovoru za Jano, september 2009).
• »Človek je telesno-duhovno bitje in ne živi samo od kruha, imetja, denarja, užitkov in časti. Tudi krivične strukture, ki povzročajo toliko trpljenja, ne nastanejo same od sebe. Ustvarja jih človek z neodgovornim ravnanjem, s krivičnimi zakoni, ki ne spoštujejo človekovega dostojanstva in zastrupljajo odnose med ljudmi in do bivanjskega okolja.« ob prazniku Marijino vnebovzetje, avgust 2009.)
• »'Ideologija smrti' je zajela tudi slovenski prostor - splavi, samomori, žrtve prometnih in drugih nesreč, problem zasvojenosti z drogo in zasvojenosti z alkoholom. Gre za resna vprašanja o sedanjem položaju in o prihodnosti Slovenije, zato bi se morali zavedati svoje zgodovinske odgovornosti.« (Maša ob velikem šmarnu na Brezjah, avgust 2008).
• »Najpomembnejše sporočilo je prizadevanje kristjanov in muslimanov za graditev skupnega evropskega doma. Medkulturni dialog mora upoštevati človekovo svobodo in dostojanstvo ter potekati v duhu ponižnosti in to na ravni splošnega življenja, sodelovanja, teologije in duhovnosti«.(Simpozij o medverskem dialogu, maj 2008
• »Bog ni kuhal jeze, ni gledal na krivico, ki mu je bila storjena, ni čakal drugega, da bi naredil prvi korak naproti njemu.« Na polnočnici v ljubljanski stolnici, december 2007.
• »To je kakor seme, ki bo pognalo novo rast bogate, a utrujene Evrope in uspešne, a notranje razklane Slovenije.« (O pomembnosti božjega rojstva, december 2007)
Kdo je Alojz Uran?
• Rodil se je 22. januarja 1945 v Spodnjih Gameljnah kot tretji in najmlajši otrok kmečke družine.
• Po osnovni šoli se je vpisal na Gimnazijo Bežigrad, kjer je 1964 maturiral.
• Po gimnaziji se je vpisal na filozofsko fakulteto, ker so ga zanimali zgodovina, geografija in arheologija, vendar si je kmalu premislil in se odločil za študij bogoslovja.
• 29. junija 1970 je bil posvečen v duhovnika. Prvo službo je nastopil kot kaplan v župniji sv. Nikolaja v Ljubljani.
• Od leta 1973 do 1977 je študiral na Katehetskem inštitutu Pedagoške fakultete Papeške salezijanske univerze v Rimu. Študij je zaključil z magisterijem o katehezi odraslih.
• 1977 se je na nadškofovo željo vrnil v Ljubljano, kjer je prevzel vodenje malega semenišča pri sv. Petru.
• 1980 je bil imenovan za župnika v župniji Ljubljana - Šentvid. To službo je opravljal vse do imenovanja za škofa.
• Od leta 1981 do 1989 je bil hkrati tudi prodekan zahodnega dela ljubljanske dekanije, pozneje pa dekan novoustanovljene dekanije Ljubljana - Šentvid.
• Leta 1991 je vzbudil pozornost širše javnosti s postavitvijo spominske plošče žrtvam komunističnega nasilja ob vhodu v šentviško cerkev.
• 16. decembra 1992 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za ljubljanskega pomožnega škofa.
• 6. januarja 1993 je bil v Rimu v prisotnosti več kot 700 slovenskih romarjev slovesno posvečen v škofa. Za škofovsko geslo si je izbral: »Da, oče.« Kot pomožni škof je sodeloval v Slovenski škofovski konferenci, bil je član Škofijskega in Medškofijskega katehetskega sveta, član in vodja Komisije za duhovne poklice ter predavatelj na Teološko-pastoralni šoli.
• 16. marca 1994 je na pobudo zveze borcev na Javorovici pod Gorjanci daroval mašo zadušnico za padle partizane.
• Od leta 2000 do 2006 je bil delegat Slovenske škofovske konference za Slovence po svetu.
• 25. oktobra 2004 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za ljubljanskega nadškofa in metropolita.
• 16. marca 2007 je bil izvoljen za predsednika Slovenske škofovske konference.
• 28. novembra 2009 je zaradi zdravstvenih težav odstopil s položaja ljubljanskega nadškofa in metropolita.
Nadškof Uran daroval mašo za Rožmana
Alojz Uran je novembra 2009 v ljubljanski stolnici daroval mašo za nekdanjega ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana. Ob očitkih nekaterih, da je Rožman med drugo svetovno vojno sodeloval z okupatorjem, je Uran poudaril, da je takrat reševal življenja, kolikor je le mogel. Uran je poudaril, da je bil Rožman predvsem duhovnik in pastir. Kot je znano, so komunistične povojne oblasti Rožmana avgusta 1946 obsodile na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo osemnajst let, izgubo političnih in državljanskih pravic ter zaplembo celotnega premoženja. Oktobra 2007 je vrhovno sodišče takšno sodbo zaradi številnih napak razveljavilo in jo predalo v ponovno odločanje okrožnemu sodišču v Ljubljani, to pa je 10. aprila 2009 kazenski postopek proti Rožmanu tudi dokončno ustavilo. (November 2009)
