Arbitraža le, če res ne gre drugače

Ljubljana – Na izjavo hrvaškega premiera Iva Sanaderja, da je morda napočil čas, da se Slovenija in Hrvaška odločita za mednarodno arbitražo in se zavežeta, da bosta sprejeli njene rezultate, se je včeraj poleg predstavnikov vlade in parlamentarnih strank odzval tudi predsednik republike Janez Drnovšek. Dejal je, da je bila mednarodna arbitraža med Slovenijo in Hrvaško vedno ena izmed možnosti in da so o tem v zadnjih letih že večkrat razpravljali.

“Ko bosta obe strani ocenili, da ni možnosti za sklenitev sporazuma, ki bi ga potem lahko uresničili in ne le sklenili, ostane samo še možnost arbitraže. Nikoli je nismo izključevali, vedno je bila ta možnost na mizi.” Predsednik države pravi, da bi slovenska vlada zdaj morala ugotoviti, ali so pogajalske možnosti do konca izkoriščene ali ne.

Na vprašanje, kaj arbitraža pomeni za sporazum, ki ga je predsednik Drnovšek leta 2001 sklenil s takratnim hrvaškim premierom Ivico Račanom, pa odgovarja, da so se tudi takrat pogovarjali o tem, da bi šli najprej na arbitražo, saj so menili, da najbrž ne bo mogoče doseči dogovora. “Račan je takrat menil, da poskusimo, in prišla sva do sporazuma, ki ga žal hrvaška stran ni zmogla ratificirati. Ta sporazum še vedno obstaja; to je sporazum med vladama, ki ni pravnomočen, a je najdlje, do koder smo lahko prišli. Če bo nazadnje prišlo do arbitraže, bo vsekakor upoštevala tudi ta sporazum kot tisto, kar ima najbolj konkretnega v rokah.”

Hrvaški premier Ivo Sanader je Sloveniji dovolj jasno povedal, da se zavzema za zavezujočo obliko reševanja spora o meji s pomočjo sodišča ali arbitraže, je dejal Patrick Vlačič, predstojnik katedre za pomorsko pravo na fakulteti za pomorstvo, in dodal, da obstajajo štiri oblike za reševanje tovrstnih sporov: to so meddržavno sodišče Združenih narodov v Haagu (ICJ), mednarodno sodišče za pomorsko mednarodno pravo v Hamburgu (ITLOS, ki je sodišče ZN za reševanje sporov na podlagi konvencije ZN o pomorskem pravu), arbitraža po konvenciji UNCLOS in arbitraža ad hoc. Razlika med slednjima je v tem, da se pri arbitraži ad hoc državi lahko dogovorita o vseh podrobnostih sestave, postopkov in vsebine arbitraže, medtem ko je arbitraža po konvenciji UNCLOS natančneje določena.

Tako zunanji minister Dimitrij Rupel pravi, da Slovenija ne nasprotuje možnosti arbitraže o meji s Hrvaško, vendar pri tem opozarja, da njena izvedba ni preprosta. "Gre za dolgotrajen postopek, saj se je treba pogajati in dogovoriti o številnih elementih arbitraže," poudarja in dodaja, da reševanje vprašanja državne meje s pomočjo mednarodne arbitraže ni novost. "Arbitraža je ena izmed možnosti, ki so na voljo." Rupel še meni, da Hrvaška predvsem zamuja pri dogovarjanju z evropsko komisijo glede "izvedbenih pravil" ribolovnega dela sporazuma o obmejnem prometu in sodelovanju (sops), saj je ta zdaj v pristojnosti Unije. "Arbitraža je morda primerna za dolgoročno rešitev, ki pa ne rešuje aktualnih zapletov. Če hoče Hrvaška obdržati pri življenju sops (ki omogoča ugodnosti prebivalcem ob meji), se mora čim prej dogovoriti z EU."

Predsednik SLS Janez Podobnik pravi, da je arbitraža povsem običajen način reševanja nerešenih vprašanj, ob tem pa opozarja, da je odločilen tudi dogovor tako o predmetu arbitraže kot o arbitrih; tudi glede tega je treba najti soglasje med državama, kar bo po mnenju SLS glede na hrvaška stališča dokaj težavno. "Arbitraža zahteva tudi določeno stopnjo zaupanja, v tem smislu SLS pričakuje od Hrvaške, da v skladu z brionsko izjavo ne bo več preprečevala vzpostavljanja stanja z dne 25. 6. 1991." Kot še opozarja Podobnik, je izredno pomembno, da o izhodiščnih položajih najprej dosežemo enotna in jasna stališča doma; ko govorimo o izhodiščih, pa ne smemo privoliti v to, da je sporna samo meja na morju, ampak naj bo predmet arbitraže celotna meja – tudi na kopnem.

"V Novi Sloveniji smo prepričani, da moramo prej izkoristiti vse dane možnosti," je dejal poslanec NSi Jožef Horvat. "Če ugotovimo, da smo izčrpali vse dane možnosti za miroljubno rešitev odprtih vprašanj, potem šele kot zadnji izhod sprejmemo tudi arbitražo." Kljub vsemu bi si po njegovem morali vzeti še malo časa za dogovor.

Prvak nacionalne stranke Zmago Jelinčič pravi, da je SNS že leta 1994 na odboru za mednarodne odnose dosegla izglasovanja sklepa, da se mora vlada pripraviti na morebitno arbitražo, vključno z vso zgodovinsko, etnografsko, etnološko in drugo dokumentacijo, "kajti že takrat smo vedeli, da so Hrvati narod, ki največ od vseh narodov na svetu prikrojuje in laže o svoji zgodovini, če le gre to njim v prid. Upamo, da se je sedanja slovenska vlada tega vendarle zavedela in da bo šla na arbitražo z zahtevo po kompletni ureditvi vseh meja med Slovenijo in Hrvaško, kar pomeni, da bo Slovenija dobila nazaj Istro, Delnice, Žumberško, Štrigovo in druge dele okupiranega slovenskega ozemlja. Slovenski narod pač ne sme plačevati davka gnilim komunističnim kupčijam iz bivše SFRJ."

Marko Kosin, svetovalec predsednika SD za zunanje zadeve, meni, da bi se o predlogu čim prej posvetovale tudi vse slovenske parlamentarne stranke. "Če slovenska vlada na takem sestanku ne bi imela tehtnih pomislekov zoper sprejem tega predloga, bi bilo koristno, če bi SD arbitražo podprla." Kosin meni, da bi morala Slovenija zagovarjati arbitražo o meji v celoti. V prid take odločitve po njegovih besedah govori predvsem spoznanje, da se je eden od partnerjev za dosego dvostranskega sporazuma, Hrvaška, očitno dokončno odločil, da si ne bo več prizadeval za iskanje dvostranskega sporazuma. Sicer pa bi se po njegovem morala slovenska stran v primeru arbitraže sklicevati tudi na sporazum Drnovšek-Račan, katerega najpomembnejši dosežek je del, ki daje Sloveniji pravico izhoda na odprto morje. Prav tako mora Slovenija vztrajati pri stališču, ki ga je znova potrdila tudi brionska izjava obeh vlad, da je treba spoštovati vzpostavljeno stanje z dne 25. junija 1991, ko je Piranski zaliv v celoti nadzorovala slovenska policijA, ne pa se strinjati s Hrvaško, ki ravna, kot da je sredinska črta v Piranskem zalivu že dejstvo.

Predsednik LDS Anton Rop je Sanaderjevo ponudbo za arbitražo označil kot rezultat slabe politike slovenske vlade. Dejal je, da je nad potezo presenečen, saj je slovenska vlada obljubljala, da se bodo možnosti za dogovor med državama izboljšale. "Možnosti za bilateralni dogovor so slabše kot kdaj prej," je dejal Rop in dodal, da je vlada že tako slabo pozicijo še nadgradila z enostransko razglasitvijo zakona o epikontinentalnem pasu. V LDS pričakujejo, da se bo vlada pred odločitvijo o arbitraži posvetovala tudi z opozicijskimi strankami in da bo končna odločitev sprejeta v državnem zboru. Ob tem vztrajajo, da arbitraža temelji na sporazumu Drnovšek-Račan, brez katerega si ne predstavljajo dogovora med Slovenijo in Hrvaško.

Kar zadeva arbitražo, izraža Karl Erjavec, predsednik DeSUS, bojazen, da bi arbitraža določila, kako naj poteka režim v tem delu Jadrana, potem pa Hrvatje tega ne bi spoštovali. "Tako ocenjujem na podlagi izkušnje, ki jo imamo s sporazumom Drnovšek-Račan, kjer je prišlo do sporazuma, pa sabor potem tega ni ratificiral. Zato sem skeptičen do te ponudbe, je pa res, če ni druge možnosti, je arbitraža pač tista možnost, ki jo ponuja mednarodno pravo za reševanje takih primerov."