Bodo azbestni bolniki res morali na ulice?

Nova Gorica – “Licemerstvo države je s sprejetjem zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom doseglo vrh. Takega odnosa si azbestni bolniki ne zaslužijo,” je menil predsednik Zveze sindikatov azbestnih bolnikov Slovenije Bojan Goljevšček na včerajšnji novinarski konferenci, na kateri so vodilni predstavniki zveze spet opozorili na po njihovem mnenju hude pomanjkljivosti pred kratkim uveljavljenega zakona in na prizadevanja zveze, da bi državni zbor vendarle sprejel novelo zakona, ki naj bi zagotovila celovito rešitev. Če Zvezi sindikatov azbestnih bolnikov Slovenije letošnjo jesen ne bo uspelo – z dejavnim sodelovanjem poslancev – uresničiti svoje pobude za spremembo zakona, bo prisiljena pravice prizadetih zahtevati na ulici, so včeraj napovedali njeni predstavniki.

V zvezi, ki ima že 1200 članov (potrjenih z boleznimi zaradi azbesta je zdaj približno 1500) in ki sta jo poleg predsednika včeraj zastopala tudi izvršna sekretarja Ernest Žnidarčič, odgovoren za severno Primorsko, in Dragan Djukić, odgovoren za osrednjo Slovenijo, ugotavljajo tudi, da novi zakon ne pozablja le na prebivalce, živeče v okolici tovarn oz. podjetij, ki so uporabljala azbest v svoji proizvodnji, temveč zanemarja tudi posledice azbesta na zaposlene v njih. Zakon ne zagotavlja niti primerne zdravstvene niti socialne varnosti ljudem, ki so bili izpostavljeni škodljivemu azbestu, in ne pomeni nadgradnje starega t. i. azbestnega zakona, saj pravzaprav občutno krči že pridobljene pravice bolnikov in ogroža njihovo zdravstveno in socialno varnost. Zakon, ki je, kot je med drugim dejal Bojan Goljevšček, pravo skrpucalo, ni skladen z ustavo, v kateri piše, da je Slovenija socialna država. Izvedba zakona v praksi bo za bolnike in številne umirajoče zaradi azbesta prava tragedija, so prepričani. Zakon namreč predvsem z novimi poostrenimi pogoji za predčasno upokojevanje bolnikom ponuja zgolj dve slabi možnosti, in sicer da zamolčijo bolezen, ker jim v nasprotnem primeru grozi izguba dela, ali pa da vztrajajo pri zahtevah za uveljavitev pravic, kar pa pomeni tudi izgubo dela in socialne varnosti. Večina tistih, ki je delala z azbestom, je tudi sicer teže zaposljiva, predvsem zaradi nizke izobrazbene stopnje, in ko zbolijo, jim delodajalci ne morejo zagotoviti primernega dela.

Komisija brez predstavnikov obolelih

Zakon po mnenju predstavnikov zveze ni prijazen do obolelih niti v delu, ki ureja področje odločanja o pravicah. V t. i. medresorski komisiji, ki ugotavlja pravico do predčasne upokojitve in pravico do odškodnine, so le predstavniki države in delodajalcev, torej tistih, ki so nevarne posledice azbesta dolga desetletja prikrivali javnosti, ne pa tudi predstavniki obolelih.

Več si preberite v današnji tiskani izdaji Dela