Tiskane izdaje
Čez dva dni bomo v Sloveniji praznovali nov državni praznik, dan samostojnosti in enotnosti. Pravzaprav gre za stari praznik, ki ga obhajamo vse od osamosvojitve, le da doslej ni bilo enotnosti.
Plebiscit, izveden na včerajšnji dan pred petnajstimi leti, je bil kljub svoji navidezno birokratski naravi pogumno in pomembno dejanje. Potem ko je pokazal, da več kot 88 odstotkov volilnih upravičencev (oziroma skoraj vsi udeleženci plebiscita) podpira osamosvojitev Slovenije, ni več ostalo drugega, kot udejanjiti to odločitev. To nikakor ni bilo preprosto in brez nevarnosti. A z legitimiteto, ki jo je podelil plebiscit, je šlo.
Po petnajstih letih marsikaj tone v pozabo in marsikaj se na novo interpretira. Tako je veliko ljudi še danes prepričanih, da je bil plebiscit zamisel Demosa. Tisti, ki smo toliko stari, da smo že takrat spremljali politiko, pa se še dobro spomnimo, da je s to idejo nastopila takratna socialistična stranka in da Demos sprva ni bil preveč navdušen nad tem, da bi o samostojnosti države spraševali njene prebivalce. Vendar se je pozneje pustil prepričati. In njegova vlada je na plebiscitu sprejeto odločitev tudi izpeljala ter poskrbela za pravno, gospodarsko in vojaško zaščito te odločitve.
Tukaj se spuščamo na spolzka tla interpretacije zaslug za osamosvojitev, ki je že vse od samega dogodka predmet prestižnih in aktualnopolitičnih sporov. Reinterpretacija zgodovine je politiki potrebna prav tako kot osmišljanje sodobnih dogajanj. Je neizogiben proces in pravzaprav potreben. Ga je pa treba upoštevati z zdravo mero zadržanosti.
Če se torej te dni nekateri politiki dogajanja v preteklosti spominjajo drugače, kot ga imamo v spominu sami, to še ni razlog, da bi si rekli, da se te stvari nas ne tičejo. Gre za našo skupno preteklost, za temelje naše skupne države. Morda ne bomo nikoli več tako enotni kot takrat. Upajmo, da tudi nikoli več ne bomo živeli v okoliščinah, ko bi enotnost tako močno potrebovali kot takrat.
Trenutno je dovolj, če imamo enotnost en dan na leto.
