Forma brez vsebine

Bolj ali manj je jasno, da je nadaljnja delitev (drobitev) slovenskih občin predvsem vprašanje forme, in ne vsebine. Nove občine se tako osamosvajajo zaradi javne razsvetljave, neasfaltiranih vaških cest, napak v lastni razlagi pojma samouprava itd., nihče pa se ne ukvarja z njihovim razvojem, kaj šele z nadaljnjim razvojem že obstoječih občin.

Referendumi o delitvah občin bi torej morali biti razpisani na celotnem območju, ki se deli, sicer bo obveljalo, da bo peščica volilnih upravičencev na referendumih zadnjo januarsko nedeljo odločala o usodi stotisočih. Oziroma: vladajoča koalicija bi morala vsaj, če je že spreminjala zakon in znižala kriterije za ustanovitev novih občin, predpisati tudi rok, v katerem morajo biti sprejete delitvene bilance. Ampak ker (zgolj na videz) noče ponavljati napak iz preteklosti, se je koalicija zavzela le za formalno spoštovanje zakonodaje pri ustanavljanju novih občin in za nič več. Izjeme z 2000 prebivalci so v državnem zboru postale pravilo – kar preprosto povedano pomeni, da je koalicija to početje, ki se ne razlikuje od onega iz preteklosti, spravila v zakonit okvir. V formo brez vsebine.

Morda pa je to tudi edina možna rešitev, če že ljudem pravice, da se lahko odločajo, v kakšnih občinah bodo živeli, ni mogoče vzeti. Pobudniki za nove občine, ki niso prišli skozi sito državnega zbora zgolj zato, ker so bili nespretni pri lobiranju, zdaj veselo vlagajo zahteve za presojo ustavnosti odločitve državnega zbora. Ker imamo Slovenci ustavno pravico, da si med seboj postavljamo plotove, bi se torej morala spremeniti ustava, da naša lokalna politika ne bi šla v obratno smer od evropske, kjer se občine zaradi bruseljskih sredstev združujejo, in ne razdružujejo. Ampak ker gre pri drobljenju občin za vedno nove delitve političnega plena, dvotretjinskega soglasja za spametovanje Slovencev nikoli ne bo.
Vendarle, če smo ugotovili, da ljudje na referendumu ne bi smeli odločati niti o nedeljskem delu trgovin, je ironično, da jim politika ob tako pomembni razsvetlitvi velikodušno poriva v roke odločitve, ki bodo pomembno vplivale na razvoj države – in to žal ne v pravo smer.