Koliko evrov še?

V sodstvu za zdaj ni nič novega. Nadaljnje obsodbe države zaradi prepočasnega dela slovenskih sodišč pred strasbourškim sodiščem za človekove pravice smo pričakovali. Skrb zbuja le podatek, da so predpisane odškodnine iz tedna v teden višje. Medtem ko smo jo prejšnji teden odnesli z nekaj več kot 80.000 evrov kazni, se četrtkova številka že približuje 90 tisočakom, saj je tudi individualno določena odškodnina iz sodbe v sodbo višja. Tokrat že skoraj deset tisoč evrov. Višina vseh doslej predpisanih odškodnin in povračil sodnih stroškov pa je že presegla 250.000 evrov.

Obe oblasti, izvršna in sodna, se pripravljata na pogajanja o plačah, ki naj bi se začela prihodnji teden, tako kot javna obravnava plačne reforme pred ustavnim sodiščem. Prvi vtis je, da ne ena ne druga stran ne namerava kaj dosti popuščati. Manevrskega prostora za iskanje kompromisnih rešitev tako očitno ni prav veliko, pa še ta bo nedvomno obremenjen z vprašanjem, kako odpraviti sodne zaostanke. Drugače ne more biti in bilo bi narobe, če bi bilo.

Na četrtkovi seji vlade sprejeti predlog zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v ničemer ne rešuje problema velikega števila nerešenih sodnih zadev. To ve tako pravosodni minister kot tudi sodniki. Gre samo za to, da se ljudem zaradi dolgotrajnih sodnih postopkov za zadoščenje, tudi denarno, ne bo več treba obračati na Strasbourg, temveč na naša sodišča, ki bodo zato še bolj obremenjena. Tako bodo sodni zaostanki tudi v prihodnje eden ključnih družbenih problemov. Lovro Šturm še vedno trdno verjame, da bo projekt njihove odprave do konca leta 2010, imenovan Lukenda, uspel. Druge možnosti, pravi, ni.

Zato signal, ki ga bo javnost dobila s pogajanj za drugačen plačni sistem, ne bi smel biti omejen le na to, ali bodo sodniki pri plači dobili nekaj tisočakov več ali manj. Sporočilo bi moralo biti dvojno: priznanje izvršne oblasti, da so sodniki zaradi dela, ki ga opravljajo, nekaj več kot uradniki, vezani na izpolnjevanje delovne norme, in obljuba sodnikov, da se njihovo prizadevanje za odgovornejše delo ne konča pri plačah.

Preberite v petkovi tiskani izdaji Dela