Tiskane izdaje
Ljubljana - Na Kersnikovi 4 brni in brbota. Včeraj se je na najbolj klubski ulici vseh klubskih ulic zgodila prva klubska vstaja, s katero so podporniki kleti v štirki pokazali nestrinjanje z razdeljevanjem njene alternativne pogače med študentske interese. Zato se je Ogledalu zdelo edino prav, da zakoplje nos v zgodovino K4 in preveri, kaj klubski vstajniki v resnici zahtevajo.
»Zmaga! Zmaga! Po 35 letih brezplodnega moledovanja za mladinski center v Ljubljani, ko se interesne in zabavne dejavnosti mladeži tiščijo večinoma po neustreznih in premajhnih prostorih, imamo pred sabo končno pravi mladinski dom. Njega lega je prava, tako rekoč v središču Ljubljane, ob začetku Celovške, na Kersnikovi 4.«
Tako so januarja 1983 v tedniku Mladina proslavili odprtje prostora za ljubljansko mladino. »Mladina ima naposled svojo streho,« pa je razglašal naslov v Delu. Potem so, dobrim obetom navkljub, prostore dolgo obnavljali, septembra istega leta so v Delu zapisali, da bo »dom decembra le odprl vrata«, februarja 84. leta v Dnevniku ugotavljali, da »je težko napovedati, kdaj bo dom docela zaživel«, medtem ko so junija mediji prešteli, da je bilo v takratnem Centru interesnih dejavnosti mladih v treh mesecih 264 prireditev, ki jih je obiskalo 8760 gledalcev.
Med listanjem po časopisnem arhivu naletimo na nebroj naslovov kot »Prireditve se vrstijo, čeprav si morajo izposojati stole« ali »Kronična nedokončanost«, kar kaže, da se klub, tedaj center, še prej pa dom, že od začetka vrti okoli enakih težav. A povsod se kluba, tedaj centra, še prej pa doma, drži pridevnik, ki je bil v časih Jugoslavije še bolj v nebo vpijoč - alternativni.
Zaprtje drugič v 24 letih
Leta 1987 so klub »zavzeli gradbeniki«, je marca pisal Dnevnik, da »v Ljubljani ni žura«, pa Mladina. »Nenehen boj za prostor slabi programsko delo,« je februarja 1988 opozarjalo Delo, medtem ko je Zoran Pistotnik, takratni koordinator programov v centru, v Komunistu razlagal: »Smo več kot alternativa.«
Bil je 25. maj 1989 in proslavljal se je dan mladosti, ko so dokončno odprli klub z imenom, ki ga nosi še danes. »S tem se je klubska dejavnost ljubljanske alternativne scene končno legalizirala in ustalila,« je dogajanje povzelo Delo.
Od takrat je K4 deloval po bolj ali manj ustaljenih alternativnih tirnicah, zoralo se je mnogo glasbenih ledin, zapisal marsikateri nov spomin. Zaradi težav z okoliškimi stanovalci so štirko leta 2004 za kratek čas zaprli. Danes bo torej zaloputnila vrata in zaprla ventile drugič v skoraj 24 letih. »Ne za 'zmeri',« pravijo novi vodilni, a ljudje so že dvignili pesti.
Ekonomija pred kulturo?
Včeraj popoldne se je tako na velikem plesišču štirke zgodila okrogla miza Klub K4: včeraj, danes, jutri, sledila pa ji je prva klubska vstaja pred klubom, kjer je bilo videti precej znanih obrazov iz njegove zgodovine. Vstajniki zahtevajo ohranitev K4 kot prostora progresivne in neodvisne kulturne ter glasbene produkcije, novo vodstvo zavoda so pozvali k odstopu, ŠOU LJ pa, naj razreši vse člane sveta in ponovi razpis za direktorja.
»Gospa kultura bo morala dati prostor gospe ekonomiji,« je pred dnevi izjavil Andrej Klasinc, direktor ljubljanske ŠOU. Didžej Borja Močnik, dolgoletni sodelavec in soustvarjalec vsebin v kleti štirke, je izjavo na Ogledalovo prošnjo komentiral takole: »Kakovosti življenja v mestu nikakor ne zagotavlja ekonomija, vsaj ne v tako omejenem smislu, kot si upa misliti gospod direktor. Zagotavljata jo pestrost ponudbe in skrb ne samo za zadovoljevanje številnih potreb in okusov, ampak tudi skrb za njihov 'razvoj'. S tem ne mislim razvoja v kapitalističnem smislu 'novo je boljše kot staro in zatorej nujno', ampak da na podlagi naše raznolikosti, različnih izkušenj nastajajo nove izraznosti, scene in seveda tudi trendi.«
Govorili smo tudi z Aldom Ivančičem, pionirjem kluba, katerega ime še danes marsikdo najprej poveže s K4. »Ljubljana potrebuje ta klub,« je bil odločen in hkrati presenečen, da lahko organizacija, kakršna je ŠOU, spregleda tolikšen finančni minus v enem od svojih zavodov. Prav tako se je obregnil ob honorarje direktorjev in njihove odpravnine, vse vpletene pa pozval, »naj začnejo pri sebi«.
Ogledalo je diktafon prislonilo tudi k Juretu Longyki, radijcu, ki je svoj čas ravno tako sukal plošče v znani kleti. »Podrobnosti trenutnih težav kluba slabo poznam, a če se pojavi le slutnja tega, na kar kolegi opozarjajo, je to razlog za alarm, ob katerem ne smemo biti tiho,« je dejal in poudaril, da sama »vloga kluba v družbenem, kulturnem in mestnem prostoru daleč presega ustanovitelja, upravljavca ali trenutno programsko vodstvo. K4 je referenčna točka slovenske alternativne kulture, ne glede na občasno zmanjšano dejavnost in programsko specializacijo v zadnjih letih.«
