Tiskane izdaje
Letošnja domovinska naloga, uglasitev slovenske inflacije s primerljivo (konvergenčno) evropsko, se je vsaj v novembru 2005 posrečila. Kaj naj ob tem vzkliknemo? “Res smo dobri!” kajpak. No, in ker smo dobri, nas naj ne bo sram, če se spomnimo, da je slovenska inflacija v poslavljajočem se letu že do septembra prekoračila obseg prirastka, ki si ga evropska petnajsterica nabere povprečno v vsem letu. Oktobra se je ta naš presežek še povečal, novembrske pocenitve pa so ga znova spilile. Doletela nas je pač še pravi čas pocenitev bencina, uporabili so tudi vse načine censkih olepšav, ki nam jih je ponudila šele Evropa: od razprodaj obleke in obutve, do pocenitev rabljenih avtomobilov.
Ker smo pri cenah dorasli Evropo, tudi ne razpravljamo več, ali bi raje plačevali s klasom, karantom ali s tolarjem. V oddaji “Želeli ste, poslušajte” se že dalj časa vrti nova plošča: dobiti moramo evro!
Ker smo menda pri podražitvah zmernejši, nam tudi ni bilo treba pretirano povečevati plač in pokojnin. In ker bomo še boljši, nam jih bo treba prihodnja leta povečevati še manj. To je del izpolnjevanja nalog za dosego evra. V ta namen imamo že skoraj poldrugo leto zamrznjen tečaj. Skratka, evro je že tu, ves čas je po 239 tolarjev. Izvozniki, od katerih živi vsa sodobna štacunarsko-storitvena družba, so torej izgubili domačo tečajno podporo, čeprav jih konkurenca iz leta v leto bolj pritiska.
In po poldrugem letu zamrznjenosti tečaja se že kaže, da izvozni zalet pojema. Številni delodajalci sramežljivo priznavajo, da plahni tudi dobiček. Agencija Ajpes pa že kar deset mesecev javno opozarja, da se naložbena izplačila krčijo, in od aprila naprej sploh ne dosegajo več višine enako imenovanih mesecev leta 2004. Rastejo tudi dolgovi, država pa je do tujine čista dolžnica.
In še kronski dokaz, da smo res dobri: za nagrado, ker smo tako dobri, smo dobili tudi ministrstvo za reforme.
