Tiskane izdaje
Premierova pobuda Partnerstvo za razvoj, ki jo je sredi februarja optimistično predstavil kot ponudbo, ki je niti opozicija ne more zavrniti, vsaj s tehtnimi argumenti ne, se po dobrem mesecu dni čedalje bolj odmika od prvotnih namenov in postaja del politične trgovine. Vsebina ponudbe je trenutno na stranskem tiru. O njej zdaj ne govori nihče. Za socialne demokrate je pomemben postopek, liberalni demokrati namenjajo skrb azbestnemu zakonu in borcem NOB. Sporočilo obojih pa je enako: partnerstvo bi morda bilo mogoče, če bi vi na drugi strani kupili naše blago. Predsednik vlade že od dneva ponudbe v glavnem modro molči.
To, kar počne Borut Pahor, je sicer mogoče razumeti kot kooperativnost. Prav verjetno pa ni, kajti kakor hitro njegovo pripravljenost za sodelovanje preusmerimo na kooperativnost v lastni stranki, je jasno, da gre za slepilni manever. Ponujanje postopka namesto vsebine je pridobivanje časa v SD, kjer večina v nasprotju s svojim predsednikom meni, da statiranje Janševi vladi pri reformiranju države prav gotovo ni pot k zmagi. Da na to resno merijo, kaže dejstvo, da zelo skrivnostno nastaja alternativni program sedanje vlade za obdobje 2008–2012, in to prav pod okriljem Pahorja in njegovega strateškega sveta. Tako ali tako pa je jasno, da bi se o postopku v partnerstvu hitro zmenili, če bi se pred tem lahko dogovorili o vsebini. V tem pogledu so liberalni demokrati morebiti vsaj bolj odkriti. Za postopek jim ni mar. Ponujajo konkretna dejanja: koalicija naj podpre dva zakona, o katerih je zaradi veta treba ponovno odločati, in tako naj najprej ona dokaže, da je sposobna sodelovati.
Kdo bo imel zadnjo besedo, pa tudi v opoziciji dobro vedo. Zato je zavlačevanje in trgovanje za potrebe političnega marketinga z njihovega stališča razumljivo. Ker namreč tako dobro kot predsednik vlade ve, kako daleč bodo šle reforme – z opozicijo ali brez nje –, tudi v SD in LDS vedo, da bo od partnerstva za razvoj kmalu ostal samo še razkroj.
