Tiskane izdaje
Ministrski kandidat Jože Pavlič Damijan je z zaslišanjem pred parlamentarnim odborom za gospodarstvo preskočil komaj prvo oviro. Kot bodoči reformni minister pa bo kmalu moral tako rekoč vsak dan odgovarjati na neprijetna vprašanja, krmariti med različnimi političnimi apetiti, zadovoljiti svojega delodajalca in zraven še prepričati javnost, da je to, kar ponuja, boljše od sedanjega in sploh boljše od česar koli drugega, kar bi še utegnilo priti na »trg reform«.
Damijanovo imenovanje ne bo le simbolična prelomnica v razpravi o reformah, saj njegovo imenovanje pomeni, da se začenjajo resni pogovori o zelo konkretnih spremembah, ki naj bi prej ali slej korenito posegle v naš način življenja. Ne Damijan ne predsednik vlade, ki se zdaj zdita največja zagovornika reform, ne bosta imela lahke naloge. Ko je vlada sprejela okvir reform, se je še zdelo, da v koaliciji velja nekakšno reformsko soglasje. A se je izkazalo, da koalicija niti najmanj ni enotna, ko beseda nanese na podrobnosti reform. Da so reforme potrebne, se tako ali tako strinja večina. Od tod naprej se poti razhajajo. In to že v koaliciji, da o širokem soglasju, ki si ga reformisti tako zelo želijo, niti ne izgubljamo besed ...
Člani sveta DeSUS, najmanjše koalicijske stranke, ki koaliciji v državnem zboru prinaša ključne štiri glasove, so dvignili glave in jasno povedali, do kod sežejo minimalni standardi, o katerih so se še pripravljeni pogovarjati. Če premier zanje bo pokazal več razumevanja, utegnejo organi DeSUS odločati o vprašanju, ali je še smiselno biti član te koalicije. Morda še ne dovolj odkrita nasprotovanja in pogojevanja, zato pa gotovo številni pomisleki o koristnosti vseh predlaganih ukrepov se porajajo tudi v SLS in NSi. In celo med člani največje vladne stranke je že najti prve dvomljivce.
Damijan lahko iskreno verjame, da bi se njegovi načrti morali iziti. Lahko ima tudi trdno oporo v predsedniku vlade. Toda paket reform ni paket za dva, temveč za dva milijona ljudi.
