Tiskane izdaje
Vzrokov za vrnitev ministra za zdravje z dopusta je več. Andrej Bručan dobro ve, da si ne more privoščiti nepopravljivega spodrsljaja. Predvsem pa se zaveda, da ne sme ponavljati napak predhodnika, ki je v preveč premo začrtani želji po urejanju razmer v slovenskem zdravstvu med zdravniškimi kolegi tako rekoč »potonil«, saj so mu ti odrekli vsakršno strokovno in moralno podporo za nekatere sicer v izhodišču dobro zastavljene projekte.
Tudi minister Bručan ima pred seboj veliko projektov. Ve, da bo v načrtovanih zakonodajnih spremembah in razvojnih izzivih slovenskega zdravstva, ki pod njegovo taktirko dobivajo z zasebništvom oziroma koncesionarstvom prepleteno obliko, potreboval podporo vseh zdravnikov in vseh zdravstvenih zavodov.
V zgodbi o osemnajstih operacijskih mizah, ki je v zadnjem času segla že do zadnjega kotička Slovenije, kar mrgoli nejasnosti; več ko jih je, težji je ministrov položaj, ki mora prevzeti odgovornost za odločitve. Te so načelni epilog dobile s podpisom pogodbe o nakupu miz, v resnici pa se bo zgodba še nekaj časa odvijala pred očmi javnosti. In verjeti je mogoče, da bodo v njej tudi povsem nepričakovane stvari.
Najbolj zanimivo bo, ko se bodo oglasili zdravniki. Ti zdaj previdno molčijo in čakajo na izbrano blago, ki so ga tako dolgo iskali in izbirali. Tedaj bo Slovenija pravzaprav šele izvedela, kako kakovostna, preudarna in gospodarna je bila končna odločitev, ki ji bo že v nekaj mesecih končno piko na i dala tudi revizija računskega sodišča.
Nikakor pa minister zapletov, ki jih bodo v kratkem vzele pod drobnogled različne veje oblasti, ne more reševati (čeprav posredno) s poučevanjem medijev, kako in kdaj naj o čem poročajo. Še zlasti ne s pomočjo predstavnikov za odnose z javnostjo, ki si, kot smo izkusili, v takšnih trenutkih dovolijo vpiti na novinarja. Odmevi takšnega ravnanja so namreč zrcalo nadrejenih, ki so včeraj pokazali, da dobro vedo, zakaj je sleherni slovenski bolnišnici v takšnih trenutkih treba pihati na dušo. Z osornostjo namreč ne bi prišli nikamor.
