Tiskane izdaje
Na prvi pogled se zdi, da bo z novo delitvijo denarja med občine največ izgubila Ljubljana, ki naj bi ji minister Ivan Žagar vzel do 8,5 milijarde tolarjev na leto, pridobile pa bodo vse občine razen štirih. Novi ljubljanska oblast bi v skrajnem primeru morala štiriletni mandat pokriti z tremi in pol dosedanjimi proračuni in bo v veliki skušnjavi, da si vsaj del manjka ne odvzame nazaj. Kje, še ni jasno. Povsem mogoče je, da bo bo župane manjših občin in njihove prebivalce takoj za zadovoljstvom ob novi (pravičnejši?) delitvi lahko zabolela glava, če bo ljubljanska oblast predpisala zanje bistveno višje parkirnine ali dražje vozovnice za mestni promet. Država z novo delitvijo denarja novo mestno oblast sili k zaostritvi odnosa z vsemi uporabniki mestnih dobrin.
Sčasoma se bo verjetno izkazalo, da Ljubljana še zdaleč ni edina poraženka. Poleg verjetne zaostritve odnosov v Ljubljani se bo kratkovidnost zakona, ki ga imajo trenutno na klopeh poslanci, pokazala pri oblikovanju pokrajin. Nihče namreč še ni pojasnil, kakšne bodo njihove pristojnosti. Neuradno se špekulira, da bodo za svoje delo dobile okoli 300 milijard tolarjev na leto. Ni pa jasno, ali ne bodo s tem morda prevzele dela pristojnosti občin, med katere bodo morali denar posledično deliti znova.
Glavni očitek stroke (in Evropske unije) novemu zakonu pa bo zagotovo tudi ignoranca do evropske listine o lokalni samoupravi, ki zahteva, da imajo lokalne skupnosti ustrezne finančne vire, s katerimi prosto razpolagajo v okviru svojih pooblastil. Če bi občine dobile del denarja od dobička gospodarskih družb (kot na primer v Španiji) ali nadomestilo za gospodarsko uporabo stavb (kot je uzakonjeno na Irskem), bi se jim splačalo omogočiti čim boljše pogoje za prihod investitorjev in odpiranje novih delovnih mest. Po novi delitvi je jasno, da se malim občinam še vedno bolj splača tarnati, lobirati in mešetariti med poslanci, nato pa glasno vriskati, ko pri rezanju proračunske pogače med občine pade kakšna drobtinica več.
