Slovenci največ otrok posvojijo v Rusiji

Ljubljana – Kristina in njen mož lahko končno brez grenkobe gledata otroške vozičke in se pogovarjata, kakšnega bosta kupila. Po več letih neuspešnih prizadevanj, da bi Kristina zanosila, sta se pred nekaj meseci odločila za posvojitev otroka iz Rusije. Če bo šlo vse po sreči, ga bosta domov pripeljala že konec leta. V Sloveniji bi morala nanj čakati več let.

Zaradi nizke stopnje rodnosti je kandidatov za posvojitev precej več kot otrok, ki jih je mogoče posvojiti. V informacijskem sistemu centrov za socialno delo je zdaj 467 vlog za posvojitev, od tega je bilo 329 prosilcev ocenjenih za primerne posvojitelje. A to še ne pomeni, da bodo otroka tudi dobili. V obdobju 2006–2011 je bilo v Sloveniji le 162 posvojitev, zato se vse več posameznikov oziroma parov odloča za posvojitev otroka iz druge države. Med letoma 2006 in 2011 je bilo izpeljanih 75 mednarodnih posvojitev, 19 lani.

A nizka rodnost ni edini vzrok, da kandidati težko pridejo do otroka. K temu prispeva tudi neučinkovito in premalo strokovno delo pristojnih služb, ki pri nas urejajo posvojitve. »Še vedno se prepogosto dogaja, da postopke pravzaprav določajo uporabniki namesto strokovni delavci na centrih za socialno delo, zato otroci predolgo ostajajo v okolju, ki jih ogroža, ali rejništvu,« mnenju marsikaterega kandidata za posvojitev pritrdi specialistka kliničnega psihološkega svetovanja na domžalskem centru za socialno delo Nataša Banko. Vendar to nikakor ne pomeni, da je rejniški sistem kriv za tako malo posvojitev v Sloveniji.

Rejništvo je začasen ukrep

Je pa rejništvo lahko bližnjica, po kateri kandidati hitreje dobijo otroka. Takoj ko pridobijo licenco za opravljanje rejniške dejavnosti, jim ga lahko centri za socialno delo zaupajo v rejništvo. »Ob dobrem delu strokovnih služb se takšne oblike rejništva nemalokrat končajo s posvojitvijo znotraj rejniške družine,« pove Bankova. Tudi z ministrstva za delo, družino in socialne zadeve so nam sporočili, da se vsako leto kakšen primer konča s posvojitvijo.

Vendar takšna alternativna oblika skrbi za otroka ni primerna za vse kandidate za posvojitev. Strokovni delavci na centrih za socialno delo takšno rešitev predlagajo zlasti tistim, za katere menijo, da nimajo pretirano izraženih bojazni, da bi jim otroka po določenem obdobju odvzeli – rejništvo je vendarle začasen ukrep –, oziroma je »njihov motiv povezan s skrbjo in blaginjo otroka, in ne toliko s težnjo po posedovanju nekoga«, pojasni Bankova.

Tudi Kristini je strokovna delavka predlagala pridobitev rejniške licence, vendar z možem v tej nista videla primerne rešitve. »Želiva si družino, ki deluje, rejništvo pa je nekaj povsem drugega. Če ga vzameš zares, si lahko zelo razočaran.« Ko so jima povedali, da je v Sloveniji skoraj nemogoče posvojiti majhnega otroka, sta se odločila za mednarodno posvojitev. »Najprej sva se navdušila nad Češko, a sva nato ugotovila, da tujcem omogoča le posvojitev starejših otrok in otrok z zdravstvenimi težavami. Na koncu sva se odločila za Rusijo, pri čemer je odločilno vlogo imel podatek, da sta svakinja in svak moje prijateljice prav tako posvajala otroka iz Rusije. V pogovoru z bodočo mamico sem ugotovila, da ruske oblasti tujim parom postavljajo veliko pogojev, a je postopek tako utečen, da lahko otroka dobiš tudi v pol leta od začetka zbiranja dokumentacije. Pomemben vzrok za odločitev je bil tudi, da omogočajo posvojitev zelo majhnega otroka, čeprav ne mlajšega od enega leta. Zaradi vseh prednosti sva se strinjala, da je vredno plačati tako visoko ceno,« pripoveduje Kristina. Stroški pridobitve dokumentacije, sodnih prevodov, potovanj, namestitve ..., ki nastanejo pri postopku posvojitve otroka iz Rusije, znašajo od 25.000 do 30.000 evrov.

Samoiniciativnost

Podobno kot Kristina in njen mož razmišljajo in delujejo tudi drugi pari, ki se odločajo za mednarodno posvojitev. Druge možnosti kakor samoiniciativnosti in upoštevanja izkušenj drugih parov, ki so že posvojili otroka iz druge države, niti nimajo. Strokovni delavci na centrih za socialno delo, ki odločajo tudi o mednarodnih posvojitvah, jim ne morejo ponujati zadostne pomoči, saj so tudi sami orali ledino prek informacij in zgodb prvih uporabnikov, ki so posvajali otroke v tujini. Nekateri jim posredujejo celo napačne informacije, na primer da ni mogoče posvojiti otroka iz države, s katero Slovenija nima sklenjenega bilateralnega sporazuma; tega je podpisala le z Makedonijo. »Vsekakor ni dobro, da naša država na tem področju miži. Čeprav ve, koliko je posvojitev iz tujine, postopka ni formalizirala in centralizirala v obliki agencije ali zanj pooblastila konkretnega centra za socialno delo, ampak ga je prepustila raznim društvom in zasebnikom, zato je velika nevarnost zlorab,« opozarja Nataša Banko.

Zadnje čase se je število mednarodnih posvojitev v nekaterih državah precej zmanjšalo, saj so jim očitali razne škandale in slab nadzor nad posvojitvami. V preteklosti se je veliko govorilo tudi o zlorabah instituta mednarodnih posvojitev v Rusiji, ki je druga na svetu po številu mednarodnih posvojitev na tisoč živorojenih otrok, takoj za Gvatemalo. V zadnjih 15 letih je bilo v njej opravljenih okoli 100.000 posvojitev, od tega skoraj polovica zunaj države. Spodnji dom ruskega parlamenta je po aferi, ki je izbruhnila v ZDA – od leta 1990 je bilo tam umorjenih 15 iz Rusije posvojenih otrok –, ministrstvo za izobraževanje in znanost obtožil, da služi s prodajo ruskih otrok. Rusija je že več let najpomembnejša država dajalka tudi za slovenske pare, k čemur menda precej aktivno prispeva veleposlaništvo v Moskvi. Lani je bilo v Slovenijo posvojenih šest ruskih sirot, štiri so bile iz Ukrajine, tri pa iz Gane.

Od aprila tudi pri nas deluje pisarna, ki ponuja organizacijsko pomoč pri mednarodnih posvojitvah. »Njen namen je, da bodoči posvojitelji vse storitve, ki gredo z roko v roki z mednarodnimi posvojitvami, dobijo na enem mestu. Zelo si želim skleniti tudi sodelovanje s katerim od letalskih prevoznikov in hotelov, ki bi posvojiteljem ponujali ugodnejši prevoz in namestitve,« pove Katarina Tomšič. Štiriindvajsetletnica, tudi sama posvojenka, parom, ki se odločijo za posvojitev otroka iz tujine, na srce polaga, naj se pri izbiri primernih držav za posvojitev odločijo za tisto, ki jim je blizu bodisi po kulturi, jeziku, glasbi bodisi čem drugem; s tem bodo izkazali tudi spoštovanje do otroka, ki ga posvajajo. In drugo: starši se morajo zavedati, da se otrok, ko ga bodo enkrat pripeljali domov, ne bo obnašal tako kot v sirotišnici, kjer je disciplina pogosto skoraj vojaška. »Ko se bo sprostil, se bo resnično sprostil. To pa bo trajalo vsaj tako dolgo, kolikor je bival v sirotišnici.«