Tiskane izdaje
Maribor – Konec prejšnjega tedna je bila mariborska univerza gostiteljica letnega delovnega srečanja Podonavske rektorske konference, katere posebnost je vsestranska raznovrstnost vanjo povezanih univerz iz 13 držav. Med njimi so tudi stare članice EU, a prevladujejo nove in tiste, ki to želijo postati. Letošnja tema posvetov o vlogi univerz pri doseganju lizbonskih ciljev in konkurenčnosti podonavske regije je izzvala kopico razmišljanj, ki so v marsičem razkrila stisko sodobnih evropskih univerz, zlasti tistih s tako imenovanega obrobja razvite Evrope.
Kot je opozoril prof. dr. Leopold März, častni predsednik Podonavske rektorske konference, želeno večjo mobilnost študentov in profesorjev ovirajo restriktivna migracijska politika, pomanjkanje denarja, različnost univerzitetnih zakonodaj in razvitosti itd. »Do sprememb na tem področju pa bi lahko prišli s konkretnimi dejavnostmi v okviru Podonavske rektorske konference,« je menil März.
O tem, zakaj se zatika pri evropski univerzitetni mobilnosti, je govoril tudi prof. dr. Georg Winckler, predsednik Evropskega združenja univerz (EUA), sicer pa rektor dunajske univerze, ki sodi med najboljše tovrstne ustanove na svetu. Evropske univerze se preveč zapirajo v svoje nacionalne sisteme, kar med drugim povzroča težave pri priznavanju diplom oziroma dosežene izobrazbe na drugih visokošolskih institucijah. Opozoril je še na neusklajenost evropskih univerz pri ustvarjanju na znanju temelječe evropske družbe in na usklajenost avtonomnih in dobro financiranih ameriških univerz, in to »brez nacionalnega načrtovanja, z zelo malo predpisi«.
Več preberite v današnjem Delu!
