Tiskane izdaje
Povsem banalno kriminalno dejanje, sicer s hudimi posledicami za nekega posameznika, je v Suhi krajini načelo temelje skupnosti, kakršna si želimo postati: odprta za vse, brez predsodkov in predvsem pravična. Takšen dogodek je vsa prizadevanja za ureditev razmer v dolenjskih občinah, kjer živijo Romi, potisnil še za nekaj let nazaj, zato je zdaj povsem nepomembno, kdo in zakaj je koga najprej z desko po glavi. Grozovite reparacije, ki se posledično dogajajo in ki jih zahtevajo krajani Ambrusa, niso toliko odraz nestrpnosti, ki jo vsi po malem nosimo v sebi, ampak splošnega pomanjkanja strategije za urejanje razmer v občinah z romsko etnično manjšino. To je nedvomno naloga države, ki pa je nekaj desetletij »spala« in je lokalne skupnosti pri reševanju teh vprašanj prepustila samim sebi. Nekatere so imele pri tem srečo, večina pač ne.
Občinam je država tako predpisala romskega svetnika in le Grosuplje se brez posledic tem navodilom upira. Nestrpnost je žal lahko tudi politični kapital, zato država le gasi posamezne požare. Če bi imela jasno strategijo, verjetno od nasprotovanj integraciji romskih otrok in legalizaciji naselij ne bi zdaj prišli do zahtev po preselitvi Romov z njihove zemlje. V zadnjih letih se je sicer marsikaj spremenilo, namenjajo se sredstva za urejanje infrastrukture v romskih naseljih, prek različnih institucij se izvajajo programi o zaposlovanju in šolanju Romov. Vendar s tem država samo popravlja svoje napake, ker je pomanjkanje strategije nadomeščala tako, da je Romom navidezno dajala več pravic, kot jih imajo preostali državljani. Vsaka porušena črna gradnja je postala predmet spora na evropskem sodišču za človekove pravice, česar se je politika navsezadnje tudi ustrašila.
Vendar se v lokalnih skupnostih vsak dan srečujejo z dejanskimi problemi povsem od blizu. Tokrat se je ambruški problem spolitiziral in dobil tako nepredvidljive posledice, da ga birokratsko, z romskim zakonom ali čim podobnim, ni več mogoče rešiti. Ukrepa lahko le policija in pomiri strasti do prihodnjega incidenta, ki se bo zgodil, ker problemov ne odpravljamo, ampak si želimo, da bi sami izginili. In to je, preprosto povedano, tudi vsa strategija države pri reševanju romske problematike.
