Trd uvod v pogajanja

"Star sem, marsičesa ne razumem, vendar nisem po župi priplaval, da ne bi vedel, kam pes taco moli." Prostodušna reakcija sekretarja sindikata trgovcev Ladislava Kaluže pravzaprav najbolje odraža učinek presenetljive, neprepričljivo utemeljene odločitve ceha trgovcev in delodajalcev o odpovedi kolektivne pogodbe dejavnosti: je korak nazaj, bliže referendumu o obratovalnem času, nova, povsem nepotrebna zaostritev odnosov med partnerjema.

Odpoved je udarila v čisto posebnih okoliščinah: ko trgovci ogorčeno seštevajo nedeljsko oportunitetno izgubo zaradi zaprtih prodajaln in vnovičnega bega kupne moči čez mejo; ko celo sindikati priznavajo, da obratovalnega časa ne more urejati zakon o trgovini, temveč se morajo o tem dogovoriti socialni partnerji; ko je javnosti, razdraženi zaradi absurdnega menjavanja nedeljskih odpiralnih režimov in nerazumljivih izjem, dovolj tovrstnega omejevanja potrošniške izbire in svobode; ko se je v isto smer nagnilo celo ustavno sodišče s sklepom o začasnem zadržanju dela novele zakona o trgovini; ko se je za najbolj racionalno možnost – ureditev obratovalnega časa v kolektivni pogodbi – dejavno, kot "moderator", začel zavzemati celo gospodarski minister. Skratka, ko je že kazalo, da je rešitev na dosegu roke ... so trgovci (spet) zboleli za večvrednostnim kompleksom. Nekaj podobnega se je namreč zgodilo že pred referendumom o obratovalnem času, ko so z nerazumljivo nepopustljivostjo pri pogajanjih o dodatkih za nedeljsko delo zaigrali zadnjega aduta.

Ureditev obratovalnega časa je vsekakor v interesu vseh zgoraj omenjenih. To so pokazale že decembrske razprave v parlamentu. A če bi ta interes merili in če bi upoštevali še dejavnik časa, bi trgovci zagotovo prehiteli sindikate. Torej se ti upravičeno sprašujejo: Zakaj bi se posebej in prej pogajali o obratovalnem času, če pa nimamo zagotovila, da se bomo pozneje dogovorili o kolektivni pogodbi in drugih zadevah, vključno s tarifno prilogo!? Napad pač ni vedno najboljša obramba.