Tiskane izdaje
Število čakajočih se je po podatkih NIJZ v enem letu povečalo za 10 odstotkov. Trenutno 32.396 bolnih nedopustno dolgo čaka na pregled, preiskavo ali operacijo, dlje, kot dopušča pravilnik o najdaljših dopustnih čakalnih dobah v Sloveniji. NIJZ spremlja zgolj podatke za čakajoče na 13 izbranih specialističnih pregledov ter 47 preiskav in operacij, ne pa za vse čakajoče. Za te preračunava tudi povprečne čakalne dobe (glej tabelo), medtem ko nekaterih drugih čakalnih vrst ne spremlja nihče. V Delu smo pred dvema mesecema pisali o rekordni čakalni dobi 600 dni za urološki poseg v UKC Ljubljana pri moških, ki imajo težave s prostato. Ta čakalna doba se je zdaj podaljšala na 760 dni. Podaljšale so se tudi druge čakalne vrste.
Čakajoči nepotreben strošek
Po podatkih, ki jih je izbrskala in uredila ekonomistka Marjeta Kuhar, članica sveta za zdravje SD (Socialnih demokratov), med 264.459 bolnimi kar 131.167 (53 odstotkov) ljudi čaka na prvi ambulantni pregled, 70.677 (29 odstotkov) na preiskavo in 44.615 (18 odstotkov) ljudi na operacijo. Dolge čakalne dobe zanesljivo vplivajo tudi na povečanje bolniškega staleža. Po podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) so se stroški za bolniški stalež, daljši od 30 dni, lani povečali za 19 milijonov evrov (za 9 odstotkov), k temu je treba prišteti še stroške delodajalcev, ki plačajo zaposlenim boleznino za prvih 30 dni bolezni.
Z vsem tem denarjem bi zanesljivo lahko odpravili dobršen del čakalnih vrst, če bi bil zdravstveni sistem urejen in voden tako, da bi bilo to sploh možno. Zdaj namreč skrajševanje čakalnih vrst zaradi rigidnega Zujfa in vseh mogočih drugih omejitev, tudi finančnih, sploh ni možno.
Čakalne dobe so zrcalo zdravstvenega sistema in pokazatelj, ali se sistem izboljšuje ali slabša. Nedvoumno kažejo, da se slabša. Kljub temu zdravstvene reforme, ki jo je napovedovala vlada Mira Cerarja in naj bi jo izpeljala ministrica Milojka Kolar Celarc, ni na obzorju. Zdravstva, v katerem dela več kot 30.000 javnih uslužbencev, med njimi nekaj sto v svetu uglednih in uveljavljenih doktorjev znanosti, se zato loteva malodušje.
Tuji bolniki kot priložnost
Franc Hočevar, nekoč generalni direktor UKC Ljubljana in inštituta za rehabilitacijo Soča, svetovalec predsednika države za zdravstvo in socialo, zdaj predsednik Društva uroloških bolnikov in predsednik Foruma starejših SD, opozarja, da je to katastrofa, ki najbolj prizadene starejše ljudi. Kaj je najbolj moteče za dobro delovanje zdravstva?
»Ni cenikov. Ne moremo narediti fakture s specifikacijo. Pogodbe za obseg in ceno z ZZZS se sklepajo s polletno zamudo. Nihče ne zna povedati, kako je strukturirana posamična utež, ki je temelj trenutnega obračuna dela, materiala, amortizacije, razvoja in podobno,« je navedel poglavitno težavo.
Slovenija je namreč pred več kot desetletjem v zdravstvu formalno začela uporabljati plačevanje »po skupinah podobnih primerov«, a dejansko sistema ni nikoli izpeljala do konca, torej še zdaj nima realnih cen zdravstvenih storitev. Zato tudi zelo težko prodaja zdravstvene storitve tujim in domačim samoplačnikom, kar je po sogovornikovem mnenju tudi velika težava. »Slovenija mora gravitirati v bistveno širši prostor, kot je dvomilijonsko prebivalstvo. Brez tržno vzpostavljenega sistema ponudbe tujim zavarovalnicam in posameznikom ne bomo imeli zadostne materialne podlage za samorazvoj,« meni.
Administracija duši ljudi
Med večjimi težavami navede dejstvo, da zdravstvene storitve in material niso standardizirani, prav tako ne obseg dela za posamezno storitev. Kljub temu je administracija razbohotena. »Opraviti imamo z velikim obsegom administriranja, v prihodnje pa lahko pričakujemo še slabšo situacijo, kajti po sprejeti resoluciji je načrtovanih več kot sto dodatnih dokumentov, ki bodo še povečali administriranje in seštevanje že večkrat seštetih številk,« je poudaril. Resni oviri sta tudi slab informacijski sistem in nepretočnost informacij.
Ena izmed večjih težav je razbohotena administracija. Foto: Igor Zaplatil/Delo
Sedanja organiziranost javnih zavodov je po Hočevarjevih besedah naslednja velika slabost zdravstva. »Nujno je sprejeti nov zakon o zavodih. Brez sprememb ni mogoče postaviti smiselne in odgovorne organizacije javnega zdravstvenega zavoda na modernih korporativnih osnovah, z ustrezno avtonomijo, ki bo omogočala kakovostnejšo izrabo vseh virov. Težava so tudi direktorji brez pravih znanj.
