Tiskane izdaje
ŽUŽEMBERK – Pravzaprav je vsega kriv sosed Lojze. Maja jih je dopolnil osemdeset in na to se pač spodobi srkniti kaj konkretnega. Posebno, če nosiš za pasom velik ključ, znak gospodarja, kakršnega se ne bi sramoval niti nebeški vratar. Pa saj je dobro založena klet v zidanici že lep približek nebes. Kar povprašajte naokrog. Ministra za zdravje lahko izpustite.
Ko sva moževala ob poličku, me je prešinilo, da bi veljalo kaj Lojzetovega zapisati in morda celo objaviti: »O obnovljenem farovžu pri cerkvici sv. Miklavža na Selah, ki ga je rešil propada naš župnik Janez Zaletel, ni bilo kaj dosti brati. Pa je dvakratno zanimiv. Pred dobrega pol stoletja ga je spravil pod streho tedanji župnik Janez Kmet, ki je bil tudi znan pisatelj, vendar ni dolgo bival v njem, saj je kmalu umrl. Njegovi nasledniki so raje bivali v župnišču v bližnjem Ajdovcu, kjer je tudi sedež Župnije sv. Trojice, ker fara premore dve cerkvi in torej tudi dva farovža. In drugi je pospešeno propadal, dokler se ni obnove lotil župnik Janez. K nam je prišel pred dobrimi štirimi leti in presneto smo zadovoljni z njim.«
Dom skopjanskega škofa
Župnišču ob cerkvi in pokopališču, kjer se pot razcepi proti Selam, Velikemu Lipovcu in Borštu, bi pravzaprav moral reči nekdanje župnišče, saj je na lepo prenovljeni hiši pritrjena plošča z napisom: Dom dr. Janeza F. Gnidovca, skopjanskega škofa.
Župnik in farani so se torej odločili, da hišo posvetijo velikemu rojaku Janezu Frančišku Gnidovcu, ki se je rodil v bližnjem Velikem Lipovcu leta 1873, umrl pa 1939 v Ljubljani. Izvem, da gre za cerkvenega dostojanstvenika, za katerega v Vatikanu že od leta 1977 poteka postopek za njegovo beatifikacijo. Da je bil Gnidovec svetnik, vsi so ga tako klicali, je leta 1974 zapisala blažena mati Terezija (1910–1997), Nobelova nagrajenka za mir (1979), ki se je kot Albanka Agnes Gonxhe Bojaxhiu rodila v Skopju, postala redovnica in odšla v misijone v Indijo. Ob odhodu jo je blagoslovil škof Gnidovec, ki je bil tudi njen učitelj. Sloviti rojak je seveda ostal v spominu tudi domačinom v rojstnem kraju in daleč naokrog. Nič čudnega, če so mu posvetili nekdanje župnišče. To je zdaj pravzaprav večnamenska hiša, v kateri ima pokojni škof spominsko sobo. Pravzaprav jo deli z drugim zanimivim božjim služabnikom.
Dom pod Borštom
»Če jim odpelješ voz napravljenih drv iz gozda na svoje tnalo, ti bodo odpustili in rekli: 'Naj gre z njimi v božjem imenu, samo škoda, da so bila napravljena. Sekat naj bi šel v mojo hosto, pa mu ne bi nič rekel. Saj drva rastejo podnevi in ponoči. Če jim ukradeš žito ali orodje odtrgaš od domačije, se nekaj časa grdo drže in molče. Ob prvi priložnosti pa trčita pri sodu in vse je poravnano. Če jim pa vino ukradeš iz zidanice, ti ne bodo nikoli odpustili, kakor da si jim vzel polovico srca. Še tisto uro bo izvedela vsa vas, nato bo zgodba rasla in se krepila. Vse oči bodo šle za teboj in te bodle, kakor bi kamenje metal vate. Rekel ti ne bo nihče nič, a ta molk ti bo očital, te obsojal in te najbrž za zmeraj obsodil. V njihovo družbo ne boš več spadal.'«
Tako je župnik in pisatelj Janez Kmet v svoji prvi daljši povesti Dom pod Borštom, ki je izšla v zbirki Večernice Mohorjeve družbe leta 1964, le leto dni pred njegovo smrtjo, označil ljudi iz teh krajev. Suha krajina dotlej še ni našla pisatelja, ki bi jo z opisom njene zemlje in ljudi vnesel na slovenski literarni zemljevid.
Trta in dobri ljudje
Ne vas s svojimi hišami, hlevi, gospodarskimi poslopji, njivami in travniki in s cerkvijo sv. Miklavža, marveč Boršt s svojimi vinogradi in zidanicami je središče življenja v Kmetovi povesti. Zidanice, ki se ljudem v vasi bele prikazujejo izza trt, kakor bi bog natresel koščke sladkorja po rebri Boršta, tako prijazni in mikavni se jim zde ti hramčki. V Borštu, v svojih zidanicah se ljudje pomenijo o vsem hudem in dobrem, o delu in letini. Če ves teden garaš, da nimaš časa še ure naviti, ali ti more kdo zameriti, če greš v nedeljo v Boršt in ga v svoji zidanici spiješ nekaj kozarcev? Kdor ne more več v Boršt, napravi križ čez življenje.
Janez Kmet je bil rojen leta 1917 v vasi Gornji Podšumberk v župniji Sela pri Šumberku na Dolenjskem. V župniji Ajdovec je služboval od leta 1947 do razmeroma zgodnje smrti leta 1965. Zdajšnji dušni pastir Janez Zaletel se je rodil v isti župniji kot pisatelj in ta ga je leta 1943 tudi krstil. Osebno se ga seveda ne spominja, je pa slišal, da je rad prisluhnil pripovedim ljudi ob kozarčku, ki jim je razvezal jezik.
Prenovljeni farovž, v katerem sedimo, je bil prvič požegnan leta 1959, torej še v obdobju Kmetovega življenja. Leta so naredila svoje in potreben je bil temeljite obnove, ki se je je s pomočjo vaščanov lotil novi dušni pastir, ki je prišel v novo okolje pred štirimi leti. Pravi, da se je tukaj takoj vživel. Kot povsod po Dolenjskem, po kateri službuje že štirideset let. Na vprašanje, ali ima dobro kuharico, smeje odkima, prizna pa, da se rad sam zasuče okrog štedilnika. Da trud ni zaman, se vidi po njegovi prijetni zaobljenosti. Lojze in Rudi, volonterski hišnik in sploh deklica za vse, ki sodelujeta v pogovoru s svojim zgodovinskim spominom, vneto prikimavata.
Od gozda do grozda
Točnih podatkov ni, ampak Boršt je bil verjetno, kot pove že ime, nekoč z gozdom poraščen hrib. Ko so ga posekali in je Marija Terezija odpravila tlačanstvo, so si ogolele in strme rebri, na katerih ni manjkalo skal, zato pa tembolj voda, razdelili okoliški kmetje, največ iz Sel in Velikega Lipovca. Ponovno pogozdovanje se ni zdelo smiselno, pa so se odločili za vinsko trto. In ker naravne razmere za razvoj cepljenke niso bile najboljše, poleg tega pa sta tedaj vinogradništvo na Kranjskem skoraj zatrla oidij in peronospora, so se zatekli k samorodni trti, po domače šmarnici, ki je odporna proti omenjenima boleznima. Šmarnica je pravzaprav krasna sorta grozdja. Poleg tega, da je zelo aromatična, je odporna proti boleznim in pozebi. Z njo torej ni veliko dela in skrbi. Žal pa ima tudi nekaj slabih lastnosti, med katerimi je najbolj nevarna ta, da vino (šmarjak, šmarjot, tudi šmarnica), ki je sicer zelo okusno in pitno, vsebuje metilni alkohol, zaradi katerega ga je treba piti zelo zmerno. V večjih količinah šmarnica, posebno zelena, povzroča slepoto in duševne motnje. Tu je nasvet ministra za zdravje še kako upravičen.
To ve in prizna tudi Lojze, zato sinu ni branil, ko je v svojem vinogradu posadil različne vrste cepljenke. Sam pa je še vedno navezan na šmarnico in v Borštu velja za enega glavnih pridelovalcev te pijače. Prisega celo na njeno zdravilnost, češ da mu bolj uspešno znižuje krvni sladkor kot vse tablete na svetu. Pred dohtarji pa to čudodelko iz svojega hramčka raje modro zamolči.
Vračanje v naravo
Marsikdo je vinograd tudi opustil. Posebno odkar to z evri podpirajo še v Bruslju. Zidanice pa so pokupili vikendaši, največkrat Gorenjci in Ljubljančani, ki so bili »prekratki« za morje, Bled ali Bohinj. Zdaj ugotavljajo, da se tu živi mnogo bolj mirno, prijetno in poceni kot v Ljubljani in več upokojencev se je odločilo za stalno bivanje, nekaj mlajših pa se vozi v službo. Po njihovi zaslugi je v začetku novega tisočletja v Boršt prišla tudi elektrika, lani pa še asfalt.
Janez Kmet bi zdaj Boršt komaj spoznal. Snovi za nove zgodbe pa mu ne bi manjkalo.
