Za zdravstvo več denarja, 
a manj iz zasebnih žepov

Ljubljana – Zdravstvu bi bilo treba nameniti vsako leto 35 milijonov evrov več, da bi lahko sledili potrebam prebivalcev. Zato bomo do leta 2010 povečali delež BDP za zdravstvo s sedanjih 8,9 na deset odstotkov. Od tega bomo zbrali 80 odstotkov denarja na javni in 20 odstotkov na zasebni način (zdaj zberemo javno 73 odstotkov denarja). To sta glavna cilja zdravstvene reforme, povzeta iz dokumenta z naslovom Nadgradnja zdravstvenega sistema, ki ga te dni usklajujejo v vladni koaliciji in ga bo minister za zdravje Dorjan Marušič predvidoma predstavil javnosti prihodnji teden.

Minister Marušič je zapisal tri možnosti za uresničitev ciljev. Prva predvideva ukinitev dopolnilnega zavarovanja, v katerem zberemo zdaj na zasebni način 420 milijonov evrov. Ker gre od tega za stroške samih zavarovalnic 70 milijonov (te bi lahko z ukinitvijo prihranili), bi bilo treba nadomestiti 350 milijonov, kar bi pomenilo dvig prispevne stopnje za zdravstvo za dve odstotni točki. Košarica zdravstvenih pravic bi v tem primeru ostala nespremenjena, povpraševanje po nepotrebnih storitvah, ki jih zdaj v večini plačuje dopolnilno zavarovanje, bi bilo predvidoma manjše. Z ukinitvijo dopolnilnega zavarovanja bi se izognili tožbi evropske komisije, saj to zdaj ni usklajeno z evropskim pravnim redom.

Tudi druga rešitev predvideva ukinitev dopolnilnega zavarovanja in dvig prispevne stopnje, a le za 1,4 odstotne točke (200 milijonov letno). V tem primeru bi bila potrebna prevetritev košarice zdravstvenih pravic z ukinitvijo manj potrebnih storitev, je zapisano. Katerih? V ustnih nastopih v zadnjih dneh je minister omenjal pogrebnino in posmrtnino ter storitve, ki jih zdaj v 90 odstotkih krije dopolnilno zavarovanje. To so nenujni reševalni prevozi, zdraviliško zdravljenje, ki ni nadaljevanje bolnišničnega zdravljenja, in zdravila z vmesne liste. »Ali resnično potrebuje prevoz z reševalnim vozilom nekdo, ki je v bolniškem staležu in hodi na fizioterapijo?« je vprašal minister. Po njegovem bi se tej in tovrstnim pravicam lahko odpovedali, da bi prišli prej do bolj potrebnih storitev. Drugače pa je z zdravili z vmesne liste. Te bi stroka prečistila in tista zdravila, ki so za zdravljenje resnično potrebna, uvrstila na pozitivno listo, torej med pravice, ki bodo stoodstotno krite iz javnih sredstev.

Tretja možnost ne predvideva ukinitve dopolnilnega zavarovanja, a kljub temu vključuje povečanje prispevne stopnje za 0,57 odstotne točke in prevetritev košarice pravic z ukinitvijo manj potrebnih (najbrž zgoraj naštetih) pravic. V tem primeru bi več storitev kot zdaj krili iz javnih sredstev.

Čeprav še ni jasno, katera različica bo prevladala  – minister je dejal, da to preračunava ministrstvo za finance –, omenja minister hkrati možnost razvoja trga zdravstvenih zavarovanj in vidi na tem področju dovolj možnosti, da zavarovalnice ne bi propadle. Po eni strani bi se lahko zavarovali za naštete storitve, ki bodo izpadle iz košarice (zdravilišče, nenujni reševalni prevozi), po drugi je ministrova svetovalka dr. Valentina Prevolnik Rupel omenjala zavarovanje za takojšnje nenujne operacije, medtem ko bi javni sistem zagotavljal nenujne operacije v predpisanem šestmesečnem ali v ortopediji v enoletnem roku.

Poleg razmejitve javnega zavarovanja od zasebnih, ki bi po ministrovih besedah prinesla posledično tudi razmejitev javnega zdravstva od zasebnega, prinaša dokument o nadgradnji zdravstvenega sistema tudi široko zastavljene organizacijske spremembe, ki bi jih bilo treba izpeljati do leta 2014, ko bo v Evropi prost pretok zdravstvenih storitev.

Med načrtovanimi spremembami je tudi avtonomnost javnih zdravstvenih zavodov, ki se bodo predvidoma spremenili v javna zdravstvena podjetja, v njih pa bi zdravniki lahko delali zunaj sistema javnih uslužbencev (kot samostojni podjetniki) in bili plačani po storilnosti.

Cilja do leta 2020:
- dvig deleža BDP za zdravstvo na deset odstotkov (zdaj 8,9 odstotka)
- dvig deleža javnih sredstev za zdravstvo na 80 odstotkov (zdaj 73 odstotkov)

Največ sedem bolnišnic in dva UKC

Reforma zdravstvenega sistema - kot predlaga minister Dorjan Marušič - bi, kot že napisano, zajela spremembo financiranja zdravstva, tako imenovana nadgradnja pa predvideva niz organizacijskih sprememb v samem zdravstvu, ki jih bo prinesel zakon o zdravstveni dejavnosti. Poleg tega minister predlaga gradnjo petih do sedmih novih tipskih regionalnih bolnišnic - toliko, in ne 26 kot zdaj, jih namreč poleg obeh kliničnih centrov po ministrovem mnenju Slovenija potrebuje. A gremo po vrsti.

Prvi predvideni ukrep za nadgradnjo je mreženje izvajalcev. To pomeni, da bi posamezne bolnišnice in zdravstveni domovi združevali procese vodenja, administracije in tudi nekaterih zdravstvenih služb. Če bi pripojili le direktorja zdravstvenega doma, bi to pomenilo prihranek 55.000 evrov na leto, skupaj z njegovim pomočnikom 110.000 evrov, če ima pomočnika dva, pa 165.000 evrov, je pojasnil minister v tezah za reformo. Če bi združili vso administracijo dveh bolnišnic, bi to prineslo prihranek povprečno 2,6 milijona evrov na leto.

Zaradi mreženja in integracije zdravstvenih ustanov bi brez škode za bolnike zmanjšali število dežurnih mest. Vsako dežurno mesto pomeni prihranek 250.000 evrov na leto v denarju in kadrovski prihranek petih zdravnikov, ki bi v tem primeru več delali v rednem času in tako omogočili večji dostop do zdravstvenih storitev.

Minister predvideva večjo avtonomijo javnih zdravstvenih zavodov. Zdravstveni zavodi bi se približali obliki javnih podjetij s popolnimi pristojnostmi in odgovornostmi. Takšni bolnišnici se omogoči avtonomno razpolaganje s premoženjem ter optimizacijo in racionalizacijo kadrovske politike, med drugim izstop zdravnikov iz sistema javnih uslužbencev in njihovo plačilo po storilnosti.

»To bi bili svobodni zdravniki specialisti. Zdravnik, ki dela zdaj v dveh ali treh bolnišnicah, naj izstopi in dela povsod. Tako bi danes lahko rešili pomanjkanje anesteziologov in radiologov,« je včeraj dejal Dorjan Marušič. Če bi vezali plače na storilnost zdravnikov samo na sekundarni ravni, bi prihranili deset milijonov evrov na letni ravni, je zapisano v tezah za reformo. Minister pričakuje od delodajalcev - v prihodnje torej avtonomnih direktorjev -, da bodo sami skrbeli, da zdravniki ne bodo delali drugje. »Zakaj ne organizirajo dodatnega dela za dodatno plačilo v svojih bolnišnicah?« je spraševal. V tezah je zapisal, da mora delodajalec kot dober gospodar oceniti, ali je zaposleni opravil v domači ustanovi vse obveznosti in ali ni delo pri drugem delodajalcu konkurenčno, in presoditi, ali lahko dobi soglasje za delo drugje.

V tezah za reformo se je minister dotaknil tudi koncesij. Predlagal je, da se podelijo za nedoločen čas, pri čemer dobi s koncesijo izvajalec samo pravico do opravljanja dejavnosti, nato pa kandidira za sredstva na javnem razpisu zdravstvene blagajne.

Prispevki od pokojnin
Minister bo v reformnem zakonu o zdravstvenem varstvu in zavarovanju med drugim predlagal sistem bruto pokojnin in uvedbo prispevka delojemalca za zdravstvo pri upokojencih. To pomeni, da bi tudi upokojenci plačevali zdravstveni prispevek, a ne od sedanjih, ampak od bruto pokojnin. To bi moralo biti usklajeno s celotnim sistemom socialnega varstva, zato zahteva poglobljeno presojo vseh vladnih sektorjev.