Tiskane izdaje
Petinštiridesetletna gospa, recimo ji Marinka, je zaposlena v komerciali večjega trgovskega podjetja. Mož je brezposeln, otroka še v šolskih klopeh. Čeprav ima službo in družina živi v lastnem stanovanju, se s težavo prebijajo iz meseca v mesec, avtomobila si ne morejo privoščiti, na počitnicah niso bili že nekaj let. V Sloveniji se je prag tveganja revščine v zadnjem letu pričakovano zvišal, po sicer začasnih, a natančnih podatkih statističnega urada (SURS) na 12,7 odstotka, kar je 1,4 odstotne točke več kot 2009.
Marinkina neto plača je že vrsto let 619 evrov, za malico na delovnem mestu dobi 120 evrov, za prevoz 30 evrov. Za otroka, hči je v zadnjem razredu devetletke, sin v gimnaziji, prejme približno 120 evrov otroškega dodatka. Njen mož je že zelo dolgo brez službe, iz takšnih in drugačnih razlogov, ki so se jim v zadnjih letih pridružile še zdravstvene težave. Nekaj časa je dobival dobrih 200 evrov pomoči, a je zdaj ne več.
»Pravzaprav živim s kartico, gotovine skoraj nikoli nimam, že dolgo se ni zgodilo, da bi imela 10 evrov v denarnici. S kartico hodim v trgovino, kupujem tam, kjer je akcija in je najceneje. Plačo mi nakažejo enajstega v mesecu, za kartico pa trgajo osemnajstega. Če takrat ni dovolj denarja na tekočem računu, dvignem s kreditne kartice in položim nanj. Vse gre za stroške in golo preživetje, a še ni dovolj,« opisuje gospa, ki se ne želi predstaviti s pravim imenom in priimkom.
V bloku, kjer živijo, zdaj zbirajo za obnovo fasade. »Prispevati bo treba 2500 evrov in res ne vem, od kod bom vzela.« V službo se vozi z avtobusom, na srečo, pravi, ji ni treba prestopati. Za to, da so šli pred tremi leti skupaj na morje, je vzela posojila; odplačevali so ga do nedavnega. Odtlej dopuste preživlja doma in tudi hčerka letos poleti ni šla nikamor. Kljub vsemu so sinu lani in predlani zavrnili vlogo za štipendijo, ker za kakšnih 20 evrov presegajo cenzus. Ko je Marinka na centru za socialno delo prosila, da bi imela hči v šoli subencionirano kosilo, pa so ji odgovorili, da imajo preveč dohodkov, da bi jim pripadalo. »Ampak jaz preprosto ne morem plačati šolskega kosila, to je zame preveč,« je iskrena Marinka. Toda po uradnih merilih očitno še ne spadajo med revne.
Brezposelni, samohranilci, starejše ženske
Po podatkih statističnega urada za leto 2010 živi pod pragom tveganja revščine 12,7 odstotka prebivalcev Slovenije oziroma 254.000 ljudi. Za izračun so uporabili podatke iz leta 2009, ko se je zaradi gospodarske krize že precej povečala brezposelnost. Letni prag tveganja revščine za enočlansko gospodinjstvo znaša 7042 evrov, kar pomeni 587 evrov na odraslega na mesec. Za dvočlansko gospodinjstvo brez otrok je prag 880 evrov, štiričlanska družina z dvema otrokoma pa je morala imeti vsaj 1232 evrov neto razpoložljivega dohodka na mesec.
V najslabšem položaju so, tako SURS, gospodinjstva brez delovno aktivnih članov, posebno tista, v katerih so vzdrževani otroci. Med takšnimi družinami jih skoraj 75 odstotkov živi pod pragom revščine. Slaba tretjina enostarševskih gospodinjstev (31 odstotkov), skoraj toliko (27 odstotkov) žensk, starejših od 64 let, in več kot štiri desetine brezposelnih nima dovolj prihodkov. Stopnja tveganja revščine je visoka tudi med najemniki stanovanj (27 odstotkov) ter pari s tremi in več otroki (14 odstotkov).Pri SURS poudarjajo, da socialni transferji bistveno vplivajo na zmanjšanje revščine. Če jih ne bi šteli v dohodek, bi se stopnja revščine skoraj podvojila na 24,2 odstotka, če poleg tega ne bi upoštevali še pokojnine, pa bi poskočila na štiri desetine prebivalcev Slovenije.
Bolje od evropskega povprečja
Čeprav se je stopnja tveganja revščine dvignila, je Slovenija po tem kazalniku pod evropskim povprečjem in je približno na enaki ravni kot Avstrija in Madžarska. Večina držav sicer še ni objavila svojih podatkov za leto 2010, leta 2009 pa je povprečje EU znašalo 16,3 odstotka. Več kot petina Bolgarov, Romunov, Litovcev in Latvijcev je pod pragom, prav tako več kot 19 odstotkov Estoncev, Špancev in Grkov.
Prag tveganja revščine pomeni, da so dohodki na družinskega člana v gospodinjstvu pod 60 odstotki povprečnih dohodkov v družbi, pri računanju pa se upoštevajo vsi razpoložljivi dohodki v gospodinjstvu. »Ta podatek razmeroma malo pove o tem, kako ljudje živijo, več pa o tem, kakšni so dohodki v določeni družbi in kakšna je njihova distribucija,« je pojasnila Martina Trbanc, vodja sektorja za analize in razvoj na direktoratu za socialne zadeve ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Sogovornica opozarja, da je podatke o tveganju revščine smiselno obravnavati v kontekstu s kazalniki o stopnji materialne prikrajšanosti ljudi, ki več povedo o življenjskem standardu v državi. Pri materialni prikrajšanosti zajamejo devet elementov: ali so posamezniki zmožni plačati najemnino oziroma stroške stanovanja, ali so zmožni primerno ogrevati stanovanje, ali lahko plačajo nepričakovane stroške, torej ali imajo kaj prihrankov (v Sloveniji je določen znesek približno 500 evrov), ali si lahko privoščijo meso ali ribe vsaj vsak drugi dan, ali si lahko privoščijo vsaj teden dni počitnic zunaj doma, ali imajo avtomobil, pralni stroj, barvni televizor in telefon. Za resno materialno prikrajšanost se šteje, ko štirih ali več naštetih stvari nimajo oziroma jih ne morejo plačati.
»Če gledamo oba podatka skupaj, vidimo razlike med državami. V Skandinaviji in starih članicah EU so deleži resne materialne prikrajšanosti nizki in tudi prebivalci, ki so pod mejo tveganja revščine, niso materialno prikrajšani, v državah z nižjim življenjskim standardom pa so,« je povedala Martina Trbanc. Resno materialno prikrajšanih je kar dve petini Bolgarov (41 odstotka), tretjina Romunov (32 odstotkov) in le nekaj manj Latvijcev (27 odstotkov), a hkrati 21 odstotkov Madžarov, čeprav je tam stopnja tveganja revščine skoraj enaka kot pri nas. V Sloveniji je materialno prikrajšanih približno šest odstotkov prebivalcev, v Luksemburgu in na Nizozemskem le dober odstotek, na Islandiji še manj, v skandinavskih državah približno dva odstotka. Povprečje EU je osem odstotkov.
Kako bo v prihodnje? Napovedi so različne, nobena pa ni prav optimistična. Možnosti za opaznejše izboljšanje razmer na trgu dela ni veliko, do leta 2014 ali celo 2015 ni mogoče pričakovati množičnega odpiranja delovnih mest. Nova zakona o socialnovarstvenih transferjih in o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, ki bosta začela veljati januarja, naj bi po eni strani uredila preglednost socialnih in družinskih transferjev, po drugi pa bi se pomoč za tiste v najslabšem položaju povišala z 230 na 280 evrov. Vendar če bodo obveljali interventni ukrepi, bo zvišanje manjše, na 260 evrov.
Iz Nedela
