»Zelo se že veselim šole in verjamem, da bo lepo«

Čeprav vreme vabi bolj na počitnice kot v šolske klopi, je za šolarje in njihove starše brezskrbnih dni za nekaj časa nepreklicno konec. Tudi za 22.293 prvošolčkov, ki so se danes odpravili na dolgo pot k novim izkušnjam in znanju. Mi smo obiskali tiste, ki so prvič prestopili vrata ljubljanske osnovne šole Livada.

Že pred osmo uro zjutraj je bilo pred šolo hudo živahno. Ne le zato, ker so pričakovali visoki obisk premiera dr. Mira Cerarja ter ministrice za izobraževanje, znanost in šport Maje Makovec Brenčič, ampak je k vzdušju bolj prispevalo dejstvo, da so se po dveh mesecih znova srečali sošolci, dobri prijatelji. Izmenjali so si prijetne vtise s počitnic, pohvalili novo torbo, se spraševali, kdo jih bo letos učil matematiko, bo učiteljica za slovenščino prijazna z njimi, se dogovarjali, kaj bodo počeli popoldne ... Našli so veliko tem za za pogovore.

Ni bilo težko opaziti, da so otroci že na pogled zelo različni. »Seveda se opazijo razlike,« je potrdil ravnatelj OŠ Livada, Goran Popović. »Našo šolo obiskuje več kot 300 otrok iz 32 držav. Iz različnih kulturnih okolij prihajajo, so različne veroizpovedi, vsak ima drugačno življenjsko zgodbo, a pri nas so vsi enaki. Vsi so naši otroci, za katere moramo čim bolje poskrbeti in jim po najboljših močeh pomagati, da bodo v življenju dosegli svoje cilje. To, da prihajajo v šolo od vsepovsod, je prej prednost kot ovira. Prav nobenih težav nimamo.«

Seveda se je moral šolski kolektiv za takšen položaj kar dobro potruditi in najti pravi način dela, ki učence povezuje. Nekaj učiteljev z Livade je letos bolj malo počitnikovalo. Že med počitnicami so se ukvarjali z ducatom različno starih begunskih otrok, ki so danes začeli svojo učno pot v Sloveniji, v uvajalnici pa so bili otroci ekonomskih migrantov, ki jih bodo prav tako na novo integrirali v šolske razrede. »Ime mi je Emana, stara sem osem let, prihajam iz Bosne,« se je predstavila drobna deklica, ki je že komaj čakala, da spozna nove sošolce. Prav tega se je zelo veselil tudi Adnan: »Upam, da bom spoznal veliko novih prijateljev in da se bomo imeli lepo.«

Prestrašeni, a radovedni

Drugi otroci so se prijazno nasmihali, a iz njihovih oči je velo nekaj negotovosti. Urška Kurmanšek, učiteljica angleškega jezika, ki ima letos na skrbi tudi uvajanje novincev, je pohvalila njihovo vnemo za učenje, a pristavila: »Morate jih razumeti, danes so še malo prestrašeni, ker si ne znajo še čisto predstavljati, kaj jih čaka. Vznemirjeni so. Zavedamo se, da jim ni lahko priti v novo okolje, a se bomo potrudili, da bo ta prehod zanje čim bolj prijeten.«

Še bolj so presenetili otroci migrantov iz Iraka in Sirije, nastanjeni v ljubljanskem azilnem domu, ki so učitelju že čisto po slovensko naštevali barve, dneve v tednu, mesece, katere šolske potrebščine sodijo v šolsko torbo, in vse to tudi zapisali na učne liste. Amir je bral: »Zvezek, svinčnik, radirka ...« Ko jih je v pripravljalnico prišel pozdravit premier Cerar, so za hip umolknili, kot bi se zavedali teže obiska, a so kmalu našli skupen jezik. O nogometu, seveda. Ko jih je ugledni gost vprašal, kaj najraje počnejo, so se fantom ustnice raztegnile v nasmeh in v en glas so pritegnili: »Nogomeeet!«

Precej slabše smo razumeli otroke v učilnicah na drugem koncu hodnika, kjer gostuje nekaj oddelkov francoskega vrtca in osnovne šole. »Letos imamo vpisanih 85 otrok,« je povedala predstavnica vodstva. »To so otroci v Sloveniji živečih Francozov ali pa slovenski otroci, ki so s starši prej začasno živeli v Franciji. Tudi otroci drugih narodnosti so med njimi pa tudi vse več slovenskih staršev se že odloča za vpis otrok v naše programe. Zlasti za vrtec je veliko zanimanje, saj starši v tem vidijo priložnost za zgodnje učenje tujega jezika. No, tudi slovenščine jih učimo. Programe imamo ločene, na OŠ Ledina le gostujemo, seveda pa se med obroki vsi otroci družijo v jedilnici.«

Ko smo pokukali v sosednji razred, so drugošolčki tam sedeli kar po tleh, v krogu na mehki preprogi. »Je to vsakodnevni obred?« me je zanimalo. Učiteljica Nataša Marjanovič je odgovorila: »Seveda, to je naš jutranji krog. Tako se sprostimo, zbudimo, se pogovorimo, kaj nas čaka ta dan. Že v prvem razredu smo bili skupaj in tole se je zelo dobro obneslo.« V krogu sta po videzu izstopala dva otroka. »Pune in Pasa sta. Iz Irana sta prišla,« je pojasnila učiteljica, potem pa se je v pogovor vključil neverjetno zgovorni Pasa. »Dvojčka sva, veš,« je hitel pripovedovati. »Oktobra lani sva prišla, ne vem natančno. Mami ve, ampak ona govori angleško. Takoj ko smo prišli, so naju dali v šolo. Ful dobro je. Igram se s prijatelji. Največ se družim z Borom, Danajem, Andyjem in Kevinom. Vesel sem, da jih spet vidim. Najbolj pa se veselim računalnika. Pune je pa zelooo dobra v matematiki. Najboljša.«

Špalir za prve črve

Z notranjega dvorišča šole je medtem po zvočniku odmevala še zadnja vaja pred sprejemom prvošolčkov. Zborček je še malo povadil pesmice, mala voditeljica priložnostnega programa se je posvetovala s svojo mentorico, nekaj deklic pa se je že postavilo v špalir. »Boste tako pričakale predsednika in ministrico?« sem jih vprašala. Spogledale so se, komaj zadrževale smeh in odgovorile: »Ah ne, prvi črvi bodo vsak čas tu ...«

In po hodniku se je proti prireditvenemu prostoru že začela viti kolona praznično oblečenih malčkov. Deklice v rožastih oblekicah, dečki lepo počesani, v pisanih majicah. Vsi so trdno stiskali roke svojih staršev, a ni se dalo ugotoviti, kdo je bil bolj prestrašen. Oni ali njihovi prvošolčki. »Ne vemo, kaj pričakovati, zato je malo stresno,« je priznala mlada mama Katarina Nasteska, ki je v danes v šolo prvič pripeljala Trino, svojo prvorojenko. »Zelo je bila vznemirjena, čeprav namenoma nismo delali prevelikega pompa. Upam, da ve, kaj jo čaka. Ni se pretirano pripravljala, nekaj potrebščin smo kupili, torbo pa bo podedovala kar po svoji sestrični.«

Bolj optimistična je bila Meri Begić, ki ima na OŠ Livada že sedmošolko. »To noč sem kar dobro spala, hahaha. Seveda mi je laže, kot je bilo pri hčeri,« je pripomnila in k sebi stiskala prvošolca Taja. Ponosno nam je pokazal rumeno rutico, ki so mu jo malo prej nadeli okrog vratu. »Zelo se že veselim šole in verjamem, da bo lepo,« je odločno izjavil.

Edvino sta danes v šolo pospremila očka Sanel Turčić in leto dni mlajša sestrica Emelina. Ker se je prvošolki mudilo v razred, je kar ona povedala: »Novo torbo ima, zvezke, svinčnike, peresnico, barvice. Tudi jaz bom vse to imela drugo leto, ko bom šla v šolo. Komaj čakam!«

Lepo se obnašaj

Tudi ministrica Maja Makovec Brenčič mi je zaupala, da je pred »ohoho leti« komaj čakala svoj prvi šolski dan: »O, živo se ga spomnim. Veliko vznemirjenja, pričakovanja, najlepše se mi je pa zdelo, da sem že prvi dan stkala nove prijateljske vezi. V tistih časih smo se pravzaprav vsak dan znova veselili šole. Časi so bili bolj umirjeni. Moje šolanje je potekalo v Borovnici, v bolj vaškem okolju. Starši so mi vedno stali ob strani, a od doma so me vsako jutro pospremili z navodilom 'lepo se obnašaj'. Ja, izjemno lepe spomine imam na učiteljice in učitelje, zato tudi vsem učencem želim, da bi šolo doživeli na takšen način. Spomnim se, da je bil v šoli trdno določen red, vedeli smo, kaj so naše dolžnosti in odgovornosti. Vedelo se je, kdo kateri dan briše tablo, spere gobo, pomije posodo v lijaku. Dobro popotnico so nam dali. Tudi znanja. Iz vasi smo odšli na nadaljnje šolanje v mesto in nobeden ni imel težav.«

Prav gotovo jih tudi pemier Miro Cerar ni imel. Povedal je, da je bil zanj prvi šolski dan veliko doživetje. »Že nekaj dni prej me je spremljal občutek pričakovanja in negotovosti, a sem se že v nekaj dneh zelo dobro ujel s sošolci, tako da sem zelo rad hodil v šolo,« je poudaril in dodal: »Upam, da bodo take občutke imeli tudi današnji prvošolčki. Ker imamo v Sloveniji zelo kakovostne šole in tudi učitelje, verjamem, da bodo učenci v tem šolskem letu zelo napredovali.« Otrokom je zaželel, da bi bilo med njimi obilo veselja, prijateljstva, povezanosti in medsebojne pomoči. Tistim, ki so prišli na OŠ Livada iz tujine, je izrekel dobrodošlico. »Zelo bom vesel, če bodo učitelji znali otroke voditi skozi proces privajanja in medsebojnega spoznavanja,« je pristavil. »Ta šola je odličen primer multikulturne prakse, ki kaže, kako se lahko otroci iz zelo različnih kultur integrirajo v našo družbo in dobro razumejo med seboj. Še naprej moramo biti strpni, moramo jim pomagati, da se bodo postopoma vključili, da bodo tukaj lahko normalno živeli.«

Ravnatelj Goran Popović zelo dobro ve, kaj pomeni biti migrant, saj je leta 1994 to izkusil na lastni koži. »Ni mi bilo lahko. Nobene pomoči nisem imel. Z veliko truda, energije in močne volje mi je uspelo. Ni se treba sramovati, od kod prihajaš in kakšen jezik govoriš, a če si želiš dobre prihodnosti, se moraš prilagoditi državi, v kateri živiš. Včasih za koga rečejo, da je doživel ameriške sanje. Jaz sem vsekakor doživel slovenske.«

Razumljivo je, da ravnatelj Popović svoj prvi šolski dan podoživi vsako leto, ko pri vratih sprejme najmlajše: »Popeljejo me skoraj petdeset let nazaj. 'Jao, kaj se mi bo zgodilo,' sem takrat razmišljal že nekaj dni pred 1. septembrom. Zelo dobro razumem današnje prvošolčke, zato z njimi ravnamo zelo toplo in nežno, da bi se čim prej otresli strahu. Otroku moramo pustiti, da med šolanjem doživi tudi otroštvo, da se igra, ker je igra hrana za dušo. Lahko rečem, da nisem imel vedno najvišjih ocen, a sem živ dokaz, da je mogoče tudi od učenca, ki ni ravno zvezda, pričakovati uspešno kariero.«