Zobna proteza na Ptuju 1600 evrov cenejša kot v Ljubljani

V današnjem času velja, da te ni, če se ne pojavljaš na internetu. Tako lahko na slovenskih spletnih straneh najdemo tudi množico najraznovrstnejših ponudnikov zdravstvenih storitev. Če se odpravljate k zdravniku kot samoplačnik, je zato dobro najprej »poguglati« in nato ambulante še preklicati po telefonu. Cene so namreč zelo različne.

Izbrali smo osem zdravniških preiskav in ambulantnih pregledov ter sedem zobozdravniških storitev. Cene zanje so zelo različne (glej tabelo), smo ugotovili pri povsem naključno izbranih zdravstvenih podjetjih in ambulantah po vsej Sloveniji. Trg zdravstvenih storitev deluje s polnim zamahom.

Nekateri imajo cene objavljene na spletu, tiste, ki jih nimajo, sem poklicala po telefonu. V večino ambulant ali ustreznih pisarn (kadar gre za večjo organizacijo) sem klicala neposredno, torej kot bolnica, da bi dobila kar najbolj verodostojne informacije. To se je izkazalo za koristno, saj ko sem se predstavila kot novinarka, marsikdo ni hotel povedati cen za javnost, češ da se ne želi pojaviti v časopisu.

Samoplačniške cene višje od cen ZZZS

Skupna značilnost je, da so vse samoplačniške zdravstvene storitve najdražje v Ljubljani, cenejše so zunaj glavnega mesta, zlasti na Štajerskem in v Prekmurju, kjer je kupna moč najnižja. Kot samoplačnik pridete na vrsto takoj – naslednji dan ali v tednu dni, medtem ko je treba pri istem ponudniku, ki je zelo običajno tudi koncesionar, z napotnico čakati praviloma vsaj tri mesece.

Druga skupna značilnost je, da nismo našli niti ene cene v zasebnem sektorju, ki bi bila nižja od cene javne zdravstvene blagajne (ZZZS) – glej tabele. Izjema je Prva zdravstvena asistenca, ki ponuja za svoje člane (članarina je nekakšna zavarovalnina) brezplačen prvi pregled.

Javno : zasebno

Višje cene ne pomenijo nujno, da so vse cene zasebnikov nerazumno visoke. Znano je namreč, da v cenah ZZZS ni dovolj upoštevana amortizacija, ki bi omogočila pravočasne nakupe novih diagnostičnih aparatov, vzdrževanje in prenavljanje ambulant in stavb. Javno zdravstvo zaradi podfinanciranosti, ki se v krizi še stopnjuje, postaja vse bolj obubožano (stari aparati, prepih skozi okna, nepobeljeni prostori), medtem ko zasebniki z višino cen te stroške obvladujejo.

Tretja skupna ugotovljena značilnost pa je, da delajo v javnem in zasebnem (samoplačniškem) sektorju tako rekoč isti zdravniki. Ali bolj natančno: skoraj vsi zdravniki, ki delajo v zasebnem sektorju, delajo hkrati tudi v javnem. Izjema je 43 zdravnikov, ki delajo samo kot zasebniki. Ne drži pa obrnjeno: »le« približno 400 zdravnikov, ki so zaposleni v javnem sektorju, dela tudi zasebno. Velika večina javnih zdravnikov (približno 1600 specialistov iz bolnišnic) pa v zasebnem sektorju ne dela. Ko torej poskušamo najti pravega zdravnika, je vendarle bolje najprej pogledati v javnem sektorju, torej z napotnico v rokah.

Samoplačniki zaradi dolgih čakalnih vrst

»Največ samoplačnikov pride v tiste ambulante, kjer so v javni mreži dolge čakalne vrste. Poleg tega prihajajo zato, ker delajo v naših ambulantah tudi v evropskem merilu priznani strokovnjaki iz UKC Maribor, nekatere zanima drugo mnenje, največkrat za kožne bolezni in rakasta obolenja,« je povedal Tomislav Vezjak, direktor Medicinsko-termalnega centra Fontana v Mariboru. Po naboru zdravstvenih storitev, ki jih ponujajo, so videti kot največji ponudnik zasebnih zdravstvenih storitev na Štajerskem. Direktor Vezjak sicer zaradi poslovne skrivnosti ni hotel razkriti števila bolnikov, ki jih zdravijo kot samoplačnike, a povedal je, da izvedejo več kot 10.000 radioloških diagnostičnih postopkov na leto, večino za javni sektor (UKC Maribor), 300 pa za samoplačnike.

Eden od zdravnikov v Ljubljani, ki ne želi biti imenovan, je povedal: »V mojo zasebno ordinacijo pridejo predvsem tisti bolniki, ki želijo ravno mene ali katerega drugega dobrega zdravnika, a imamo v javnem sektorju predolgo čakalno vrsto, saj želijo vsi k nam. Prihajajo tudi tisti, ki nimajo nič nujnega – vse nujne primere vzamemo v javni bolnišnici takoj –, a nočejo počakati. Nekateri prihajajo tudi zato, ker bi bili radi večkrat zdravniško pregledani.«

Vrednote: za avto vse, 
za zdravnika nič

»Samoplačništva sploh ne bi bilo, če bi javna zdravstvena blagajna pokrivala vse potrebe prebivalstva. Ne moreta družba in politika govoriti, da lahko delamo ceneje, če pa je treba plačati material po cenah, ki veljajo. Ko potem pacientu zaračunamo, pa pravijo, da smo oderuhi. Treba je vedeti, da cenejša ko je zdravstvena storitev, slabša je. Naš zdravstveni sistem je postal zelo problematičen,« je povedal zobozdravnik v Ljubljani, ki prav tako ne želi, da bi njegovo ime omenili v časopisu. Izkušnje z mediji in posledično s pacienti so slabe.

Sogovornik opozori na asimetrijo vrednot v družbi. »Ko povem, da bo 18-letnik za ortodontsko naravnavo zob plačal 4000 evrov, reče, da je to zelo drago. Toda v naslednjih dveh letih bo za ta znesek prišel k zobozdravniku približno 20-krat, tu je tudi material, ki ga je treba kupiti, ambulanta, nakup naprav. Lep nasmeh bo imel nato vse življenje, 30, 40 ali še več let. Ko si gre nekdo kupit avto za 20.000 evrov, ki bo najpozneje čez deset let odslužil svoje, pa se mu ne zdi drago ...«

Ponekod se vse plača

Samoplačniške cene se zelo razlikujejo, tako od cen zdravstvene blagajne kot med seboj. Nekateri ponudniki zaračunavajo dobesedno vse. Tako je treba ob obisku ginekologa v mariborski Fontani plačati: pogovor z ginekologom, brez katerega pregled ni mogoč (27 evrov do 10 minut), pregled pri ginekologu (48, pri profesorju 52 evrov), dodati 35 evrov za ultrazvok, če je potreben, 19 evrov za bris ustja materničnega vratu. Običajen ginekološki pregled torej stane najmanj 75 evrov (v javnem zdravstvu iz svojega žepa zanj ne plačamo nič).

Tudi drugo večje zdravstveno mariborsko podjetje, Alveola, je zelo natančno pri obračunu: prvi specialistični pregled stane 60 evrov, pogovor z zdravnikom 30, navodilo zdravnika 30, izdaja zdravniškega potrdila 20 evrov, predpis zdravila na recept 3 evre in tako naprej.

Nepotrebni 
dragi pregledi?

Nekateri drugi zdravniki imajo cene bolj pavšalne, a je praviloma pregled »povezan« s preiskavo ali storitvijo. Tako je, denimo, pri ultrazvoku (UZ) ramena. Za to preiskavo plača ZZZS le 9,95 evra, samoplačniško pa je zanjo treba odšteti od 50 do 70, skupaj s pregledom celo do 132 evrov. V bolnišnicah UZ ramen skoraj ne izvajajo. Ali zaradi nizke cene?

Ortoped nam je pojasnil, da UZ-preiskava za ramo zelo poredko omogoči pravo diagnozo, zato jo v bolnišnici tudi zelo poredko izvajajo. V zasebnih ordinacijah pa je razmeroma pogosta, saj splošni zdravniki iz neznanega razloga številne bolnike napotujejo na ta pregled. Ker se te informacije razširjajo med ljudmi, prihajajo v zasebne ordinacije tudi sami in si hočejo plačati UZ ramena. Ponekod pregled izvedejo brez besed, drugod priporočijo najprej dober ortopedski pregled. Pravi vzrok bolečine pokaže največkrat šele magnetna resonanca.

Zobna proteza na Ptuju 1400 evrov cenejša

Zelo velike so tudi razlike v cenah zobozdravstvenih storitev. Isto podjetje – Modri zob – računa za delno snemno protezo (glej tabelo) v Ljubljani kar 500 evrov več kot na Ptuju. Za totalno zobno protezo računa v Ljubljani 800 (za enostavno) ali 2000 evrov (za individualno), na Ptuju 350 oziroma 600 evrov. V čem je razlika? »Pri enostavni protezi je tehnični postopek cenejši, narejena je takoj, a ni toliko poudarka na estetiki. Primerna je za obdobje šestih ali sedmih mesecev, dokler ni čeljust pripravljena za individualno protezo. Proteza za 600 evrov pa je taka, da je primerna za dolgo obdobje. Lahko pridem tudi domov, če je človek starejši in ne more v mesto,« je povedal zobozdravnik Boris Bombek iz Modrega zoba na Ptuju.

»Ljudje na Ptuju nimajo denarja. Večina, skoraj 90 odstotkov, jih vzame standardno protezo, ki jo plača zavarovalnica. Za malo boljši material, ki bi zahteval doplačilo, se ne odločijo,« je povedal zobozdravnik koncesionar s Ptuja Franci Cizerl in povedal, da samoplačnikov zaradi slabih finančnih razmer pri njih ni.

Čeprav naj bi bile osnovne zdravstvene storitve v Sloveniji dostopne vsem prebivalcem, so se na tem področju v zadnjih letih ustvarile občutne razlike. Vse bolj očitno je namreč, da postajajo nekatere storitve dostopnejše premožnejšim ljudem, zlasti če si želijo takojšnjo obravnavo. In čeprav kodeks zdravstvenim ustanovam prepoveduje oglaševanje in hvaljenje svojih storitev v javnosti, se na internetnem trgu razvnema pravi konkurenčni boj. Temu primerno zasoljene so cene nekaterih ponudnikov, bolniki, ki se čedalje bolj spreminjajo v kupce, pa se v tej ponudbi le stežka znajdejo. Še zlasti zato, ker objektivnih informacij, kakšno je »zdravo« razmerje med kakovostjo in ceno, ni mogoče dobiti nikjer.

Zdravniška zbornica proti spodbujanju potrošništva

»Vsaka neposredna reklama ali publiciteta, ki nima vzgojno-varstvenega in izobraževalnega cilja, je za zdravnika prepovedana.« Tako piše v 10. členu zdravniškega kodeksa. V 12. členu je zapisano: »Nesprejemljivo je, če zdravnik v dogovoru z bolniki ali njihovimi družinami dopušča objavo javnih zahval in poveličevanje njegovih uspehov v širši javnosti.« Oglaševanja in druge reklame v klasičnih medijih (časopisih, televizijah) skoraj ni, na spletu pa je vse drugače. Številne spletne objave so zastavljene kot reklame in nekateri izvajalci imajo zraven tudi pohvale bolnikov. Zdravniška zbornica je oglaševanje zdravnikov že večkrat obravnavala.

»Zbornica poskuša vplivati na strokovno korektno informiranje bolnika. Če se zdravnik pojavi z imenom, priimkom, navedbo specialnosti, je to informacija, ne pa reklamiranje. Če pa obljublja, da bo izvajal le tržno zanimive storitve, to ni sprejemljivo,« je povedala predsednica Zdravniške zbornice Gordana Živčec Kalan. Tipičen takšen primer je reklamiranje pomlajevanja kože z botoksom. Prav je, da to izvaja zdravnik, a ne gre za zdravljenje, zato je tudi informiranje o tem sporno. Podobnih lepotnih posegov je še veliko. »Ali je večja vrednota, da pacient ne ve, na koga naj se obrne, ali da dobi informacijo v svoje dobro?« bolj ko ne retorično sprašuje Živčec Kalanova. Spletno informiranje je namreč globalno vprašanje, ki je dodobra spremenilo odnose. Na zbornici poudarjajo, da kljub drugačnim usmeritvam EU, ki bolnika v nekaterih primerih obravnava kot potrošnika, poskušajo v Sloveniji bolnika zavarovati pred potrošništvom.