Tiskane izdaje
Sirska državljanska vojna postaja vse bolj krvava, turška vloga v njej pa vse bolj protislovna. V Adani na jugovzhodu Turčije se je uradna Ankara pred natanko štirinajstimi leti spravila z režimom takratnega sirskega voditelja Hafeza al Asada, prav tam pa zdaj skupaj z Američani načrtuje poseg proti njegovemu sinu in nasledniku Bašarju al Asadu.
Adana po pisanju turških in tudi tujih medijev postaja nekakšno operacijsko središče (morebitnega) vojaškega naskoka na režim v Damasku. Na ameriškem konzulatu v Adani je bil pred dnevi tajni sestanek, kjer je ameriška stran vse vpletene seznanila s pripravami na poseg. Tajnega posveta se je udeležil tudi ameriški veleposlanik v Ankari Francis Ricciardone, nekdanji diplomat v Afganistanu in Egiptu. Turška televizija je že pred dnevi objavila posnetke kolon vojaških vozil, tankov in raket, ki se iz ameriškega oporišča v Incirliku premikajo proti sirski meji.
Ameriški plačanci
Rafik Yilmaz, turški opozicijski poslanec iz obmejnega Hataya, je opozoril, da se ob sirski meji potika na stotine ameriških plačancev, ki prihajajo iz Afganistana in Libije in se tod čez prebijajo v Sirijo. Yilmaz trdi, da je ob meji tudi veliko pripadnikov zloglasnega ameriškega podjetja Blackwater, ki so svojčas operirali v Iraku. Tu so z očitno privolitvijo turške vlade, je prepričan poslanec opozicijske Republikanske ljudske stranke (CHP). Ta je zaradi napetih razmer ob meji zahtevala takojšnje izredno zasedanje parlamenta, ki je na dopustu že od začetka julija.
V stranki svarijo, da je položaj na meji vse bolj resen. Tudi zaradi nedeljskih napadov pripadnikov Kurdske delavske stranke (PKK) na štiri turške vojaške nadzorne točke v jugovzhodni provinci Hakkari. Premier Recep Tayyip Erdogan je prepričan, da so se bojevniki PKK v Turčijo pretihotapili s sirskega ozemlja, kjer da jim predsednik Bašar al Asad zdaj daje zavetišče. Iz nekakšnega maščevanja zaradi neposredne turške vpletenosti v dogajanje v Siriji. Iranska tiskovna agencija je včeraj denimo sporočila, da je sirska vojska v Alepu zajela turškega generala, ki je pomagal sirski opoziciji. Ankara je to vest kajpak odločno zanikala.
Naivna diplomacija
Turčija se je zaradi sirske drame znašla v hudem precepu, saj ta boleče razgalja njene napake v zunanji in tudi notranji politiki. Prav državljanska vojna v Siriji je denimo razkrila, da Turčija pravzaprav ni tako močna regionalna politična sila, kot si je Erdoganova vlada ambiciozno zamišljala. Njena strategija dobrih odnosov s sosedi je grdo padla prav na sirskem izpitu. Do izbruha sirske pomladi je ta zero-problem strategija sicer prinašala dividende, potem pa ne več. Sama strategija seveda ni bila napačna, izkazalo pa se je, da je Turčija preveč naivno mislila, da s svojo mehko močjo lahko radikalno spremeni Sirijo. In še posebej absurdna je bila ideja, da Ankara lahko izrine Iran iz Damaska. Turška diplomacija očitno ni razumela razmerja moči v Siriji in dejstva, da bo Asadov režim v boju za obstanek šel do konca.
Druga velika napaka je v nenehnem mižanju pred kurdskim problemom, ki ga Erdoganova vlada doma že leta ni pripravljena rešiti. Ankara ga ves čas vztrajno pometa pod preprogo in s tem prepričuje samo sebe, da problema pravzaprav ni. Sirska drama je razkrila prav nasprotno. V Ankari že bijejo plat zvona, ker sirska Kurdska demokratična zveza (PYD) praktično nadzoruje večji del območja ob meji s Turčijo, kjer so sirski Kurdi razglasili nekakšno avtonomijo. Ta sirska kurdska stranka neprikrito simpatizira s PKK, zato ni naključje, da je v Kamišliju in drugih mestih ob meji s Turčijo vse več zastav slednje, na zidovih in mestnih svetilkah pa so se pojavile tudi fotografije njenega zaprtega voditelja Abdullaha Öcalana. Ankara je ostro protestirala tudi pri voditelju iraških Kurdov Masudu Barzaniju, saj naj bi se sirski Kurdi vojaško urili tudi pri bratih v iraškem Kurdistanu. Nereševanje kurdskega problema zdaj kot bumerang tolče po Erdoganovi vladi, ki jo zna ta napaka drago stati.
Za Asada in proti njemu
Vlada v Ankari si je s tem, ko se je neprikrito postavila na stran sirske opozicije, (ne)hote zakuhala še en velik problem. Premier Erdogan je v minulih letih resno poskušal zgladiti konflikt med suniti in šiiti na Bližnjem vzhodu. Zlasti v Iraku. Toda pri tem je turška diplomacija očitno pozabila na tovrstne delitve na domači politični sceni. V Turčiji živi od 15 do 20 milijonov alavitov, piše New York Times, ki so se v sirski drami po logiki žanra postavili na stran Asadovega alavitskega režima v Damasku, medtem ko turška vladajoča sunitska elita podpira sirske upornike. Uradna Ankara si je s premalo pretehtanim vpletanjem v krizo v Siriji torej zakuhala vrsto resnih problemov, ki jih nikakor ne bo mogoče rešiti čez noč. Tudi s pomočjo Hillary Clinton, ki jo že prav nestrpno pričakujejo v Istanbulu, ne.
