Arabci se bojujejo, Kurdi se krepijo, kristjani bežijo

Damask − Sirska državljanska vojna, posledica brutalnega poskusa zatrtja protirežimskih protestov in vmešavanja zunanjih akterjev, nikakor ni le spopad med sunitsko arabsko večino in vladajočo šiitsko alavitsko manjšino. V navzkrižnem ognju krvave vojne so se znašli tudi sirski kristjani in Kurdi, ki se z ustvarjanjem nenačelnih koalicij borijo za preživetje.

Tako kristjani kot Kurdi so bili do začetka protirežimskih protestov v razmeroma dobrih odnosih s predsednikom Bašarjem al Asadom in njegovo vladajočo vojaško-poslovno kliko, v kateri skoraj vse ključne položaje (še posebej v oboroženih silah in zloglasnih obveščevalnih službah) zasedajo alaviti. A lojalnost do režima je bila še mesece po izbruhu konflikta značilna tudi za premožni in urbani del sunitskega prebivalstva, ki se je po gospodarskih reformah leta 2005 začel tesneje povezovati z Asadovo oligarhijo.

S širjenjem spopadov po skoraj vsej državi, stopnjevanjem brutalnosti in predvsem dokončno prevladujočim diskurzom državljanske, torej »sektaške« vojne, ki je zamenjal boj za svobodno in demokratično Sirijo, so se – hote ali nehote – na frontnih črtah najbolj nevralgičnega bližjevzhodnega konflikta po ameriški okupaciji Iraka znašli tudi sirski kristjani in Kurdi.

Krščanski strah

V Siriji, večinoma v večjih mestih in ob meji z Libanonom, živi približno poldrugi milijon kristjanov, ki so – podobno kot del sunitov – z Asadovim režimom dobro sodelovali iz čistega »eksistencialnega oportunizma«. Režim, ki se je vseskozi razglašal za sekularnega, a je ob tem v sosednji Irak v letih 2003-2008 pošiljal na tisoče borcev svete vojne proti Združenim državam, jim je preprosto pustil biti in poslovati. Podobno kot v Egiptu, imajo kristjani tudi v Siriji status »dobrih poslovnežev«. In, podobno kot v Egiptu, kjer se je pokojni vodja tamkajšnjih ortodoksnih kristjanov Šenuda III. Mubarakovemu režimu odrekel šele dva dni pred njegovim (navideznim) padcem, egiptovski kopti pa so v drugem krogu nedavnih predsedniških volitev skoraj enoglasno podprli »režimskega« kandidata Ahmeda Šafika, se krščanska lojalnost režimu počasi začenja »topiti« šele zdaj, ko je Bašar al Asad tako rekoč stisnjen v kot.

Toda sirski kristjani imajo velike razloge za skrbi in »podaljšano lojalnost«. Prvotni miroljubni boj za svobodno in demokratično Sirijo, v kateri so aktivisti videli enakovredno sobivanje vseh verskih ločin in etničnih skupin, se je zaradi brutalnega režimskega nasilja in vsesplošnega vpletanja skoraj vseh kolikor toliko vplivnih zunanjih sil spremenil v splošen pokol. Upor proti režimu so si s pomočjo saudskega in katarskega denarja in turške »logistike« v zadnjih mesecih prisvojili pripadniki skrajnih sunitskih milic, ki so v Sirijo večinoma prišle od zunaj. Skrajne skupine, ki so na severu države postavile tudi nekaj vadbišč, so »ljudsko vstajo« napačno (mar tudi nepovratno?) prevedle v džihad in na ta način vzpostavile ogromen prepad tudi med sunitskimi uporniki in kristjani, ki so se bili pripravljeni pridružiti Sirski svobodni vojski, ali pa so (večinoma) vztrajali v »nevtralnem položaju«, ki je v državljanski vojni preprosto nemogoč in skoraj vedno kaznovan. Ali kot je nekoč zapisal Howard Zinn: na premikajočem se vlaku je nemogoče biti nevtralen. Neopredeljen. Sirski aktivisti poročajo, da so se številni kristjani na terenu pridružili alavitskim milicam, še posebej v tako imenovani Dolini kristjanov (Vadi al Nasara), ki jo sestavlja okoli trideset vasic zahodno od Homsa, mesta, ki simbolizira upor proti režimu.

Iz Sirije zato prihaja vse več poročil o uporniškem obračunavanju s kristjani (najhuje naj bi bilo v vasici Kusajr), ki – ponavlja se zgodba iz Iraka, ki ga je po padcu Sadama Huseina zapustila najmanj polovica tamkajšnjih kristjanov – množično bežijo iz države. Predvsem v sosednji, prav tako vse bolj razgreti Libanon, kjer jih v svoje okrilje sprejema tamkajšnja, tako ekonomsko kot politično močna krščanska skupnost. Prihodnost sirskih kristjanov je v vsakem primeru negotova, njihova usoda pa je že zdaj veliko bolj v rokah upornikov, kot pa režima.

Kurdska pomlad?

Še veliko bolj zapleten je položaj sirskih Kurdov, največjega naroda brez države, ki je že dobro stoletje skoraj brez predaha na prepihu velikih geostrateških spopadov in vedno plača najvišjo »postransko ceno« višjih interesov. Sirski Kurdi z režimom sicer nikoli niso bili tako tesno povezani kot kristjani, čeprav je Bašarjev oče Hafez nekoč na svojem ozemlju gostil legendarnega kurdskega voditelja Abdullaha Öcalana – dokler ga Turki niso »prisilili«, da ga je izgnal.

V Siriji, kjer živita približno dva milijona Kurdov, deluje najmanj ducat različnih kurdskih organizacij, ki nikoli niso bile enotne, z razpršenostjo pa (podobno, kot v Iraku, Turčiji in Iranu) za »kurdsko stvar« niso naredile prav veliko. Vodilni kurdski organizaciji v Siriji sta Demokratična skupna stranka in Kurdski nacionalni svet. Med njima je vedno vladala velika tekmovalnost, a po začetku sirskega konflikta sta s posredovanjem Masuda Barzanija, predsednika avtonomnega iraškega Kurdistana in z naskokom najmočnejšega kurdskega politika, vendarle začeli delovati kolikor toliko enotno. Sirski Kurdi so začeli sodelovati s krovno opozicijsko organizacijo Sirski nacionalni svet (SNS), katerega vodenje je – nedvomno taktična poteza opozicije – spomladi prevzel Kurd Abdulbasit Sieda.

Turška nervoza

Kot kaže, se bodo vse kurdske organizacije, ki delujejo v krvaveči Siriji, kmalu skupno pridružile SNS. Njihov pogoj za sodelovanje v morebitni novi vladi je, da Sirija uradno ne bo le »arabska republika«. To še posebej odgovarja Turčiji, ki se je zaradi vprašanja sirskih Kurdov znašla v veliki zadregi, ki je že od prvega dneva protestov proti Bašarju al Asadu intenzivno vplivala na njeno politiko do Sirije, vzporedno pa je ponovno zavrelo tudi v turškem delu Kurdistan, kjer so bili spopadi med kurdskimi gverilci, večinoma iz vrst Kurdske delavske stranke (PKK), in turškimi vladnimi silami v zadnjih mesecih bolj intenzivni in krvavi kot kadar koli v zadnjem desetletju. Ob tem naj bi se na severovzhodu Sirije, kjer se po umiku vladnih sil proti Alepu in Damasku trenutno nahaja »nekaj sto« pripadnikov PKK, turški mediji pa redno objavljajo fotografije kurdskih zastav, ki se vijejo v sirskemu delu Kurdistana, že nekaj tednov tako rekoč osvobojenem območju. A sirski Kurdi vztrajno zatrjujejo, da svojo prihodnost vidijo znotraj nove Sirije in ne velike kurdske države. »Hočemo, da so naše pravice spoštovane in zapisane v ustavo. V novi Siriji hočemo biti enakovreden partner. Predani smo enotnosti države,« je pred dnevi dejal Bahjat Bašir, predsednik Kurdske demokratične stranke.

A turška nervoza (Ankara, za katero je poleg genocida nad Armenci »kurdsko vprašanje« največji družbeni tabu, že vsaj osem mesecev hodi po robu sirske vojne, v katero je s podporo upornikom in tako rekoč odprto mejo ter »obveščevalno-varnostno« pomočjo sicer precej neposredno vpletena) se stopnjuje. »Arabci se bojujejo, Kurdi zmagujejo,« je pred dnevi zapisal kolumnist turškega dnevnika Hurriyet. Potem, ko je postalo jasno, da se je v Sirijo iz sosednjega Iraka preselilo več sto pripadnikov PKK, je predsednik turške vlade Recep Tayyip Erdogan v televizijskem nastopu izjavil, da »Ankara ne bo dovolila terorističnim skupinam, da bi na severu Sirije gradile oporišča in grozile Turčiji«, kar je zvenelo kot nekakšna vojna napoved, hkrati pa – glede na dejstvo, da turške oblasti čez svojo mejo omogočajo svoboden pretok orožja in pripadnikov skrajnih islamskih skupin – tudi skrajno nekonsistentno.