Ashtonova v Pekingu: evropsko-kitajski strateški dialog o dialogu

Peking - Najpomembnejši besedi, ki se ponavljata med obiskom voditeljice evropske diplomacije Catherine Ashton v Pekingu, je »medsebojna odvisnost«. Obema stranema je postalo jasno, da »stara celina« in Srednje cesarstvo skupaj rasteta in bi lahko tudi skupaj padla.

Baronica Ashton bo v pogovoru s kitajskim premierom Wen Jiabaom, državnim svetnikom Dai Bingguom in obrambnim ministrom Liang Guangliejem poskušala ugotoviti, kako iz te medsebojne odvisnosti pridobiti pozitivne rezultate. Srečanje visoke predstavnice EU za zunanje zadeve in varnost in najvišje kitajske diplomatske avtoritete Dai Bingguoja bo tretji strateški dialog na visoki ravni med obema stranema. Vnaprej je mogoče reči, da bo najpomembnejši doslej, če ne po sprejetih sklepi, pa po temah, ki jih vsiljujeta evropska finančna kriza na eni strani in kitajski varnostni izzivi v Južnem kitajskem morju. Catherine Ashton je skratka v Peking prišla v pravem trenutku.

»Kitajci so nekoliko jezni na EU,« mi je v neformalnem pogovoru rekel pekinški profesor. »Jezni so zato, ker je zapadla v takšno krizo, ki je onemogočila precej kitajskega izvoza, kar pomeni tudi rasti. Še bolj pa so jezni, ker se je izkazalo, da EU ne more biti kitajska strateška alternativa v času, ko naši odnosi z ZDA postajajo negotovi.«

Blagovna menjava med EU in Kitajsko je leta 2011 znašala 571 milijard dolarjev. Evropske države ostajajo največji trg za kitajske izvoznike. Ker so se naročila iz EU precej zmanjšala, bi lahko brez dela ostalo več deset milijonov kitajskih delavcev. Zdaj ko se številne evropske države spopadajo s težavno nalogo obujanja zamrle industrije, je najpomembneje, da Evropejci na Kitajsko ne kažejo s prstom kot na enega največjih krivcev za razmere, v katerih so se znašli. Ravno tako bi bilo zelo pomembno Kitajce prepričati, da Evrope ne smejo obtoževati za neodgovorno finančno politiko, ki bo prizadela tudi njih.

»Naše partnerstvo s Kitajsko je odnos med medsebojno odvisnima partnerjma, ki imata veliko skupnih interesov. Naša dolžnost je, da sodelujemo pri reševanju velikega spektra svetovnih problemov,« je izjavila baronica Ashton pred odhodom v Peking.

Takšno enakopravno partnerstvo s Kitajsko pa vsebuje številne podrobnosti, ki še niti približno niso natančneje določeni. Catherine Ashton bo na primer premieru Wen Jiabau in državnemu svetniku Dai Bingguoju morala pojasniti, kakšen je odnos med oblikovanjem skupne zunanje politike in krepitvijo evrskega območja. Kitajcem, ki so prvi zagovorniki gospodarske diplomacije, je kriza prinesla tudi nove priložnosti za politični prodor do evropskega srca, zato jih zdaj zelo zanima, ali takšen »strateški dialog« zajema tudi evropske sile s svojo valuto.

Konkretno povedano, kitajski vrh bo od baronice Ashton hotel slišati, ali evropska politika do Kitajske zdaj večinoma nastaja v Berlinu in koliko vpliva nanjo ima v sedanjih razmerah uradni London.

Catherine Ashton bo po dvodnevnem obisku v Pekingu odšla v Hongkong, potem pa se bo v četrtek v kamboškem glavnem mestu Phnom Penhu udeležila regionalnega foruma Aseana (Združenja držav jugovzhodne Evrope). To bo na več načinov neposredno nadaljevanje strateškega dialoga s Kitajsko, saj je eno najpomembnejši načel, ki bi jih EU hotela imeti za temelj zunanjepolitičnega donosa z najpomembnejšimi partnericami ravno regionalna integracija, ki edina zagotavlja dolgotrajni mir in stabilnost, potrebna za gospodarski razvoj. Baronica Ashton bo v Phnom Penhu imela priložnost, da od blizu spozna varnostno krizo v Južnokitajskem morju, kjer se nenehno povečuje napetost v odnosih med Kitajsko in Filipini, pa tudi med Kitajsko in Vietnamom in kjer se jasno kaže, da so dosedanji varnostni mehanizmi, ki so ohranjali mir v Aziji, postali neučinkoviti.

Pretok gospodarskih uspehov v vojaško moč

Čeprav se azijska sila s svojimi sosedami prepira zaradi majhnih otočij in čeri, komaj vidnih na zemljevidu, pa razmere ne dajejo veliko razlogov za optimizem. Kitajska je napovedala ustanovitev novega mesta Sansha s statusom prefekture, iz katerega bi upravljala celotno morsko območje, za katerega dokazuje, da spada pod njeno oblast, obrambno ministrstvo pa je na podlagi tega začelo razmišljati o ustanovitvi vojaškega poveljstva v Sanshi, ki bi bilo opremljeno z najsodobnejšim mehanizmom za odzivanje v krizi. Iz vojaških krogov sporočajo, da bi bil poudarek na vojnem letalstvu in mornarici.

Že samo ozračje v Južnokitajskem morju bi moralo biti odločilnega pomena za določanje prioritet v pogovorih med Catherine Ashton in njenimi kitajskimi sogovorniki. EU si želi v Kitajski prepoznati enakopravno partnerico pri gradnji novega, miroljubnega sveta, v katerem si nekdanji sovražniki strpno delijo skupne meje in obsedenost s suvereniteto zamenjajo z željo po gospodarskem razvoju. Zdi se, da gre azijska sila v nasprotno smer in da dosedanje gospodarske uspehe pretaka v vojaško moč, na katero se pri zarisovanju svojih meja čedalje bolj opira. Izkušnja evropske integracije bi morala biti dragocena za kitajske partijske voditelje, ki bi se res hoteli izogniti regionalni vojni, ki že grozi z valov razburkanega morja.

Če hoče biti baronica Ashton prepričljiva, mora kitajske partnerje prepričati, da EU pozna zanesljiv način reševanja finančne krize, v kateri se je znašla. Šele takrat bo azijska sila sprejela besedi »medsebojna odvisnost« za temelj novega partnerstva, proti kateremu bi morala »stara celina« in Srednje cesarstvo zakorakati z usklajenimi koraki.