Tiskane izdaje
Sedanje glasovanje o zaupnici vladi so sprožili politiki iz Berlusconijevega kroga, ki so zahtevali boljše pozicije zase ali konec odrinjenosti od korita. Nekateri so bili vsaj na videz celo načelni in so terjali temeljite reforme in odkrit spopad s krizo, ki je Italijo načela bolj kot druge razvite evropske države. Vsi dosedanji varčevalni ukrepi so bili po mnenju strokovnjakov bolj kozmetični kot kaj drugega, dolg države je še vedno več kot 120-odstoten, rast je minimalna, ameriške bonitetne hiše pa s svojimi ocenami zapirajo poti novemu kreditiranju in dražijo denar.
Ko se je opoldne začelo klicanje poslancev in njihovo preštevanje, v dvorani ni bilo nikogar izmed opozicijskih poslancev, ki jim je Vitez že dan prej očital, da jih druži samo sovraštvo do njega in nič drugega. Opozicija je računala na to, da v dvorani ne bo potrebnih 315 poslancev, kar bi povzročilo nesklepčnost in glasovanje o zaupnici bi padlo v vodo. V tistem trenutku pa je še enkrat postalo jasno, kako kupljivi so politiki iz Radikalne stanke, ki se na zunaj od nekdaj igrajo levico, zastopajo pa največkrat Berlusconijeve interese. Vstopili so v dvorano, sklepčnost je bila nenadoma zagotovljena. Čez nekaj minut je moral predsednik parlamenta, Berlusconijev vsaj na videz najhujši nasprotnik Gianfranco Fini prebrati številke. S 316 glasovi je vlada dobila absolutno večino.
»Pezdetje so pezdetje«
Podpredsednik parlamenta iz Berlusconijevih vrst Maurizio Lupi je zaplet z »radikalnimi svobodnjaki« in potem še razplet − zmago in zaupnico − komentiral s pripombo: »Glasovi so glasovi.« Predsednica največje opozicijske Demokratske stranke, edina izrazita in načelna katoliška političarka v nekoč katoliški Italiji Rosy Bindi pa mu je zabrusila: »Pezdetje so pa pezdetje.« Berlusconi je pokazal, so takoj po razpletu v parlamentu na Montecitoriu ugotavljali italijanski komentatorji, da je mojster za pogajanja, pritiske in za brenkanje na pravo struno. Ker je pred časom z dekretom uzakonil pravilo, da poslanci ne morejo dobiti dosmrtne parlamentarne pokojnine, če parlament ne dočaka svojega zadnjega leta vladanja, v sedanjem primeru leto 2013, se je marsikateri poslanec, tudi tisti najbolj kritični na desnici, raje odločil za Berlusconija kot za negotovo prihodnost brez bogate pokojnine.
V Italiji si vsak izvoljenec ljudstva s samo enim mandatom v poslanski zbornici ali senatu zagotovi 3000 evrov dodatne pokojnine, temu pa se ni pripravljen zlahka odreči nihče. Doslej je bilo dovolj, da je parlament ostal na oblasti vsaj polovico mandata in zraven en dan, pa so imeli člani že zagotovljeno dodatno, dosmrtno parlamentarno pokojnino. Poleg tega ima vsak član parlamenta že vnaprej plačane celo pogrebne slovesnosti.
Brez sprememb
Ko so parlamentarci nedavno sprejemali varčevalne ukrepe, so se zelo potrudili, da so klestili skoraj povsod, le pri svojih plačah in ugodnostih so ocenili, da spremembe niso možne sredi mandata. Veljale bodo, če jih bo kdo sprejel, šele po naslednjih parlamentarnih volitvah. Berlusconi, ki je šel že popoldne poročat predsedniku republike Giorgiu Napolitanu o svojem uspehu, je takoj po glasovanju napovedal, da bo njegova vlada že prihodnji teden sprejela razvojne načrte, ki naj spet spodbudijo proizvodnjo. V proračunu za prihodnje leto pa bo oklestila prav vsa ministrstva. Več ministrov je ugotavljalo, da jim bo premier vzel večji del denarja, pa so vendarle glasovali za njegovo zaupnico.
Bistvenih sprememb po glasovanju o zaupnici v Rimu ne pričakujejo. Politiki, ki so Berlsconiju pomagali zagotoviti absolutno večino, pa čeprav samo za en glas, bodo nagrajeni. Podobno kot decembra lani je pričakovati imenovanje novih državnih sekretarjev na izmišljenih novih delovnih mestih. Agonija sedanje vlade se bo nadaljevala, kakor se bodo nadaljevali tudi sodni procesi proti Berlusconiju zaradi domnevne vpletenosti v korupcijo in v spodbujanje prostitucije, tudi mladoletniške. Ta trenutek je procesov že devet, prav lahko se kmalu pojavi še deseti.
