BiH noče biti Hrvaški to, kar ji je Slovenija

Zagreb – »BiH Hrvaški noče biti to, kar ji je Slovenija,« je izjavil bosanski minister za promet Damir Hadžić , ko je konec prejšnjega tedna ocenjeval napoved, da je hrvaška vlada pripravljena ratificirati dogovor o meji z BiH, ki sta ga pred trinajstimi leti v Sarajevu podpisala takratna predsednika Franjo Tuđman in Alija Izetbegović.

Vse skupaj je zapletel Pelješki most. Pogodbo za gradnjo mostu do največjega dalmatinskega polotoka (njeno vrednost ocenjujejo na najmanj 320 milijonov evrov), ki bi fizično povezal državo z njenim skrajno južnim delom, je leta 2007 podpisala tedanja desnosredinska vlada. Gradnja naj bi bila po takratnih načrtih končana 12. maja letos, a se odtlej ni kaj dosti naredilo. Letos so razprave o tem projektu spet postale aktualne, saj je povezavo območja Dubrovnika s preostalim delom države zahtevala tudi Evropska unija; navsezadnje je za vse nevzdržno, da morajo za pot do Dubrovnika (če se ne odločijo za drago trajektno povezavo med Trpnjem na Peljšecu in Ploćami) kar štirikrat prečkati mejo, dvakrat hrvaško in dvakrat bosansko.

Toda izkazalo se je, da je nadaljevanje gradnje mostu (pre)drago, zato je postala zanimiva zamisel, da bi območje Dubrovnika s preostalo državo povezali s 5,5 kilometra dolgim avtocestnim koridorjem, ki bi potekal po ozemlju BiH pri Neumu, stal pa naj bi približno pet milijonov evrov. Pogajanja z bosansko oblastjo o tem so se že začela, projektu koridorja, ki ga bo pripravila Hrvaška, pa je začela nasprotovati oblast v Neumu, ki opozarja, da bo »zaprta« avtocesta iz neumske občine naredila enklavo. Po drugi strani hrvaška vlada menda namerava izkoristiti gradbišče mostu za gradnjo trajektnega pristanišča za tovorna vozila, kar bi bilo v skladu s prihodnjo schengensko mejo.

Na Hrvaškem se jim s celovito ureditvijo spora mudi, uradno Sarajevo pa vztraja pri svojem. Tako je zdaj spet postal aktualen sporazum o meji med Hrvaško in BiH, ki sta ga leta 1999 v Sarajevu podpisala takratna predsednika Franjo Tuđman in Alija Izetbegović. Sporazum, ki (prav zaradi ozemeljskih sporov) ni bil nikoli ratificiran, med drugim predvideva tudi določitev mejne črte med državama, hrvaško stran pa je še najbolj razjezil zaradi dejstva, da bi v primeru njegove uveljavitve Hrvaška izgubila dva manjša otoka (Veliki in Mali Škoj) v Stonskem zalivu ter vrh Klek. Bi pa na drugi strani pridobila nekaj ozemlja, na katerem bi gradili most.

Zapletene razmere se zdaj iz dneva v dan še bolj zapletajo, jeseni naj bi dogovor Tuđman-Izetbegović predvidoma le prišel pred poslance v hrvaškem saboru, še prej pa ga bo obravnavala vlada premiera Zorana Milanovića, ki je prav konec prejšnjega tedna na Korčuli, od koder se lepo vidi Pelješac, dejal, da bi z ratifikacijo tega sporazuma (in posledično predajo obeh otokov ter vrha na polotoku Klek BiH) »odprli pot gradnji mostu ali koridorja čez Neum«. Hrvaški vladi se s povezovanjem območja Dubrovnika s preostalim delom države zelo mudi, saj so na jugu glede tega postali zelo živčni, pritiska tudi opozicija na čelu HDZ, Bosna in Hercegovina pa ima po drugi strani glede tega vprašanja precej adutov v rokavu. V Sarajevu sicer trdijo, da »z ničemer ne pogojujejo ali izsiljujejo Hrvaške ter da Zagrebu nočejo biti to, kar mu je Slovenija«, kot je te dni dejal prometni minister Hadžić. V isti glas je Hrvaški sporočil, da se bo treba v okviru ureditve vprašanja neumskega koridorja dogovoriti tudi o prostem dostopu BiH do pristanišča Ploče. Zato pričakuje, da bo Zagreb končno ratificirala tudi dogovor med državama iz leta 1998, ki določa poseben status omenjenega pristanišča, ki leži na Hrvaškem, a je življenjskega pomena za bosansko gospodarstvo.

Pogoji BiH za ureditev spora bodo tako še lep čas ostali nespremenjeni. Tako je zatrdil tudi minister Hadžić, ko je dejal, da so »pogoji za gradnjo Pelješkega mostu povsem nedvoumni: nikakor ne sme biti ogrožen prost dostop na morje iz Neumskega zaliva, brez dogovora o mejah in spoštovanja konvencij Združenih narodov o spoštovanju rabe morja pa ne bo niti mostu niti koridorja.« Za konec je Hrvatom še sporočil: »Pa saj veste, kolikšno ceno ste plačali zaradi Piranskega zaliva. Najbrž si ne želite še kakšnega takega primera!«