Tiskane izdaje
Berlin – Konca presenečenj, dramatičnih zapletov in preobratov ni na obzorju. Pri reševalcih evra je stoodstotno gotovo le, da bo vsakemu prelomnemu kriznemu vrhu sledil še en – krizni vrh. Nova razsežnost odločanja je, da morajo njegov ritem čedalje bolj podrejati nemškim notranjepolitičnim razmerjem. Peter Žerjavič, dopisnik
Ko so prejšnji teden, sredi viharja dolžniške krize, iz nedeljskega vrha naredili posvetovalno srečanje in ključne odločitve preložili na jutrišnji vrh, so osupili svet. Korak, začinjen z nesoglasji med Berlinom in Parizom glede napihovanja 440 milijard evrov težkega kriznega sklada EFSF, je imel korenine v nezadovoljstvu nemških parlamentarcev. Ti so pred vrhom od kanclerke Angele Merkel zahtevali konkretne informacije o prihodnjem delovanju sklada. Ker na evropski ravni še niso bile usklajene, ga seveda niso mogli blagosloviti.
V drugo naj bi priprave potekale bolj gladko, Merklova je v ponedeljek že seznanila voditelje parlamentarnih poslanskih skupin z dosežki z razvodenelega nedeljskega vrha. Ko bo kanclerka jutri po nastopu v parlamentu odpotovala v Bruselj in soodločala o pomnožitvi EFSF, v prtljagi ne bo imela samo v zakonodaji zahtevanega soglasja parlamentarnega odbora za proračun, marveč predvidoma tudi mandat celotnega bundestaga. Toda: s kakšnim vzvodom se bo EFSF množil, še ni gotovo.
Da v krepitev kapitalske moči EFSF ne bodo vključena posojila ECB, je bilo spričo trde drže Berlina in širokega političnega nasprotovanja takemu tiskanju denarja že tako pričakovano. Po zadnjih razlagah sta na mizi le še dve različici. Prva predvideva – Nemčija ji je bila ves čas naklonjena –, da bi sklad zavaroval (kot nekakšen delni kasko) del novoizdanih obveznic visoko zadolženih držav in jih tako naredil bolj privlačne za investitorje. Druga predvideva vključevanje IMF, menda v okviru posebnega sklada.
Iskanje politične zaslombe v domovini lahko deluje kot pogajalska taktika in pritisk na druge voditelje, naj popustijo nemških zahtevam, saj da bodo v nasprotnem primeru nemški parlamentarci ali ustavno sodišče pritisnili na zavoro. Po drugi strani morajo države pod pritiskom poglabljanja krize in pričakovanj finančnih trgov skoraj čez noč sprejemati odločitve z negotovim učinkom in grozečimi milijardnimi posledicami za proračune. Zato poslanci ne morejo čakati križem rok in nemo opazovati, kako morajo davkoplačevalci na koncu prevzeti orjaška tveganja.
Izziv zapletenega sistema delujoče demokracije
Zapleteno delovanje nemške parlamentarne demokracije je pri reševanju evra postalo izziv. Kritiki ga razglašajo za blokado učinkovitega odločanja, saj se morajo vlade namesto s sprejemanjem pravočasnih ukrepov ukvarjati z nemškimi parlamentarnimi mlini. Prvi mož evrske skupine, luksemburški premier Jean-Claude Juncker, je v Spieglu Nemčiji kar navrgel, da nadzor proračuna ne bi smel preprečevati hitrega odzivanja EU. Bundestag da ne more vnaprej odločati o vseh podrobnostih, saj se na vrhih velikokrat pogaja do zadnjih minut. In sklepa kompromise.
Luksemburžan Juncker veliko sosedo rad zbadljivo opozarja, da Nemčija ni edina evropska država, ki ima ustavno sodišče in parlament. Kaj bi se zgodilo, če bi ob vseh že tako zapletenih postopkih sprejemanja odločitev na evropski ravni vseh sedemnajst članic območja evra imelo takšno ureditev kot Nemčija, ni težko napovedati. Četudi bi jo imeli le v šestih članicah z najvišjo boniteto AAA, po mnenju evropskega komisarja za energetiko, Nemca Güntherja Oettingerja, Evropa sploh ne bi več imela dovolj moči za delovanje.
Primerjava s Parizom in vlogo njenega predsednika Nicolasa Sarkozyja je zgovorna. Četudi je država v javnofinančnih težavah in se po gospodarskih gibanjih približuje kandidatkam za krizo, lahko centralistično organizirana Francija učinkovito odloča. Sarkozyjeva politika ni odvisna od zapletenih koalicijskih razmerij, kakršna zaznamujejo delo nemških vlad. Poleg tega se v Nemčiji neredko priglasijo k besedi še zvezne dežele. Na koncu je pri vseh ključnih političnih in finančnih odločitvah, povezanih z EU, kot Damoklejev meč še zvezno ustavno sodišče.
To je pred kratkim v sodbi o EFSF zahtevalo, da mora pri prevzemanju vseh finančnih bremen v EU soodločati parlamentarni odbor za proračun, in v precejšnji meri skrčilo manevrski prostor vlade. Po mnenju ustavnih sodnikov iz Karlsruheja mora na ključnih področjih, kakršno je proračun, imeti niti v rokah nacionalna država in demokratično legitimen parlament. Ko so presojali ustavnost EFSF, so še posredno sporočili, da bi za nadaljnje korake pri poglabljanju evropske povezave Nemčija potrebovala novo ustavo.
V nemški ustavi je po mnenju predsednika sodišča Andreasa Voßkuhleja prostor poglabljanja integracije bolj ali manj izčrpan. Zato bi le z novo ustavo, ki bi dobila legitimnost ljudstva, lahko prenesli še več jedrnih pristojnosti na EU. Ustavnopravni položaj ne dopušča tega, da bi bundestag prenesel pristojnosti za proračun na druge akterje. V očeh Voßkuhleja je še najbolj kočljivo in nevarno, da se voditelji pod pritiskom živčnih finančnih trgov, s sklicevanjem na konkretno stisko, poskušajo ogniti parlamentom.
