Peking – Ko je 670 milijonov Indijcev ta teden ostalo v temi, ker so popokali daljnovodi, in ko se je Hongkong zbudil v smogu, kakršnega si tam še pred kratkim niso niti predstavljali, je bilo jasno, da se bo mir v Aziji znašel pred velikimi izzivi, ker premog ne ponuja več možnosti za razvoj obeh sil s skupaj skoraj tremi milijardami prebivalcev.
Kako je to dvoje med seboj povezano? Neposredno. Kitajska in Indija večino svojih vedno večjih energetskih potreb zadovoljujeta s premogom, v obeh državah pa je čedalje bolj jasno, da je treba prihodnost graditi na čistejšem energentu, na primer na naravnem plinu. Zato se bodo v oceanih okoli vzhodne in južne Azije hitro množili varnostni izzivi, za katere zdaj nihče nima prave rešitve.
Ni večje skupne lastnosti, ki povezuje današnjo Kitajsko in Indijo, kot je premog. Približno 70 odstotkov indijske električne energije in okoli 80 odstotkov kitajske pridobivajo iz premoga. Čeprav bi si zaradi množice rudnikov v celinskih regijah obeh držav teoretično lahko mislili, da tako prva kot druga lahko kopljeta še vrsto let, pa se je na obeh straneh Himalaje izkazalo, da premog ni rešitelj. Ravno nasprotno.
Medtem ko se je Indija prebujala iz energetske teme, so se vladni sektorji med seboj krivili za razpad električnega omrežja. Vsak od njih je imel malo prav. Največja težava pa je v tem, da je indijski energetski sistem odvisen od termoelektrarn, ki tehnološko niso sposobne hitro povečati dobavo elektrike v času največje porabe, torej takrat, ko vročina večino od 1,2 milijarde prebivalcev prisili, da prižgejo ventilatorje in prezračevalne naprave, če jih imajo. Če Indija noče znova doživeti civilizacijske teme, bo morala elektriko pridobivati večinoma s plinom.
Podobno je tudi s Kitajsko. Čeprav tam ni bilo takšnih množičnih električnih izpadov, pa kitajsko temo povzroča onesnaženje, ki se ga država ne bo znebila, dokler bo pokurila 3,5 milijarde ton premoga na leto. Smog se zdaj ne zadržuje samo v kitajskih mejah. Ta teden je bil Hongkong žrtev največjega onesnaženja od marca 2010, ko so ga s kitajske strani oplazili peščeni viharji, Amerika in Kanada pa se pritožujeta, da v njun zračni prostor čez Pacifik pripotuje 64 milijonov ton prahu. Ve se, od kod.
Napenjanje vojaških mišic
Ko je Kitajska napovedala omejitev proizvodnje in porabe premoga, je bilo jasno, da bo morala njena vojna mornarica odpluti še dlje od obal, saj so vse tiste nenaseljene čeri, za katere se Kitajska prepira z Japonci v Vzhodnokitajskem morju, z Vietnamci in Filipinci pa v Južnokitajskem morju, pravzaprav svetilniki najbližjih plinskih in naftnih rezerv, na katere Peking bolj računa kot na negotove vire Bližnjega vzhoda, Irana ali Srednje Azije.
Težko bi rekli, da je premog mirnodobni energent, lahko pa bi trdili, da sta nafta in plin bistvena povzročitelja vojnih izzivanj v novem stoletju. Ko je kitajska narodnoosvobodilna vojska 1. avgusta praznovala svoj 85. rojstni dan, je vojaški in partijski vrh svoje sosede in ves svet prepričeval, da »železni veliki zid« ni grožnja, in da raste in se krepi samo zato, da bi bil porok miru.
Hkrati pa je Kitajska vse bliže zaokroženi definiciji nacionalnega interesa, ki sega daleč v prihodnost in se večinoma nanaša ravno na zagotavljanje naravnih virov za nadaljnji razvoj sile z 1,4 milijarde prebivalcev in z gospodarstvom, ki bo po svojem obsegu kmalu enako ameriškemu.
Dramatični obeti
Budistična doktrina trpljenje razlaga kot obstoj želje. Tisti, ki se mu posreči vzdigniti nad želje, ne trpi več in doživi razsvetljenje. Tisti, ki ne potrebuje zunanje energije, se lahko vzdigne nad druge in obvladuje svetovno ravnotežje sil.
Ko gre za energetsko odvisnost, se Kitajska in ZDA pomikajo v nasprotno smer. Medtem ko je azijska sila vse bolj odvisna od uvoza, je Amerika vse bliže samozadostnosti. Tako se tudi ameriška navzočnost v Južnokitajskem morju vse bolj kaže kot strateška igra. Ni nujno, da bo njen izid kitajsko-ameriški spopad, ampak igra, ki bo pokazala, kako močno je partijsko poveljstvo nad vojsko, kako dobri so odnosi Kitajske s sosednjimi državami in v kolikšni meri se bodo križale kitajske, indijske in potrebe drugih držav regije po nafti in plinu. Zaradi tega razmere niso nič manj resne. Hkraten izstop iz obdobja premoga bi za azijske sile lahko bil dramatičen. Lahko bi celo vodil na razburkana morja.