Tiskane izdaje
Oslo – Zakaj je Norveška tako uspešna družba?
Ni ključ le v nafti, zaradi katere je v zadnjih desetletjih izjemno obogatela, ampak znajo na severu politično modro zreti naprej in misliti tudi na težke čase, ki morda spet pridejo.
Med drugim se ekonomsko zavedajo, da je treba najboljši kader enakovredno zajemati iz moških in ženskih vrst, še posebej dobro vedo, da se zdrava družba postavlja že v vrtcu. Vsak otrok ima zato zagotovljeno mesto v njem po zelo dostopni ceni.
Enakost zmaguje
Med sodobnimi moškimi, je prepričana Liss Schanke iz Norveškega združenja za lokalne in regionalne oblasti, že prevladuje prepričanje, da je samo zagotavljanje enakosti zmagovita formula. Norvežani že dolgo ne dojemajo žensk kot profesionalne grožnje in tudi dvanajst tednov obveznega očetovskega dopusta ob rojstvu otroka izkoristijo, vsaj mladi izobraženi moški v Oslu in večjih mestih. Če jih ne bi, bi okolje odločitev dojemalo kot nenavadno.
Kako so na Norveškem, ki je po tradiciji relativno homogena in egalitaristična družba, ženske začutile svoje pravo v mesto v družbi, je s Hišo lutk ali Noro v 19. stoletju politiki jasno pokazal sloviti norveški dramatik Henrik Ibsen. Žena ni le domači škrjanček, ki žvrgoli, kakor hoče soprog, njeno poslanstvo je drugačno, širše in predvsem enakovredno moškemu. Kaj zato (ali morebiti prav zato), če je bil njegov praoče grobi viking.
V norveščini, kakor poudarja Schankejeva, tako danes nihče več ne uporablja zveze »enakost med spoloma« [gender equality], ampak govorijo o enakih možnostih med moškimi in ženskami. Akademski izraz »spol« ima v tem kontekstu konotacijo, saj družbeno vlogo moških in žensk zmotno povezuje z biološkim poslanstvom. Biološkost pa ne more in ne sme določati socialnega položaja.
Zavedanje o pomembnosti ravnovesja
Na Norveškem si, kakor poudarja Liss Schanke, politika že desetletja zavestno prizadeva vzpostaviti ravnovesje med profesionalnim in zasebnim življenjem za vse prebivalce, ne le s stališča človekovih pravic, morale in demokracije, ampak tudi z ekonomskega vidika. Samo družba pomirjenih in zadovoljnih državljanov je lahko uspešna: ustvarjalna in učinkovita. Čeprav so Norvežani v primerjavi z drugimi evropskimi okolji in tudi s slovenskim naredili dolge korake naprej, se zavedajo, da na polju enakih možnosti še zdaleč niso dosegli paradiža.
Tudi Norvežanke rodijo prvega otroka komaj potem, ko so vstopile na trg dela: pri skoraj tridesetih letih, kar je, poudarja Schankejeva, prepozno. »Vse bolj jasno je, da bomo morali kot družba poskrbeti, da bodo z rojevanjem združevale študij.« In vendar povije Norvežanka v povprečju približno 1,9 otroka, kar je večinoma več kot drugod po Evropi in blizu 2,1 otroka, kolikor je potrebno za naravno obnovo prebivalstva. »V težkih ekonomskih razmerah je večja rodnost še toliko pomembnejša, v nasprotnem bo premalo odraslih, ki bi skrbeli za starejše. Pri nas zdržema narašča, nismo daleč od cilja, ki ga zavestno zasleduje tudi vlada.«
Problematika, kako uspešno združevati poklicno in zasebno življenje, je v norveški javni debati zelo navzoča, v dobi, ko na univerzah po Evropi prevladujejo študentke, je nujno zavedanje, da daljšanje porodniškega dopusta za mlade mamice ni prava pot. »Če boste mladi izobraženi ženski ponudili dodaten denar, da bi, na primer, več let ostala doma z otrokom, ga zagotovo ne bo sprejela. Vsaj statistična večina ne.
Raje bo imela manj otrok, kakor da bi se odrekla poklicni karieri. Sodobne ženske so izobražene, zato jim je treba zagotoviti, da bodo lahko uspešno združevale službo in družino. To je pravi ključ do vsega«. In ne samo s stališča posameznika oziroma posameznice, ampak tudi z vidika družbe in ekonomske prosperitete. Po tej filozofiji so na Norveškem že leta 1993 določili štiri tedne očetovskega dopusta ob rojstvu otroka – sprva predvsem zato, da bi se moški tesneje povezal z naraščajem –, zdaj traja dvanajst tednov, v kratkem naj bi ga podaljšali za dva tedna.
Če vseh teh obveznih tednov očetje ne izkoristijo, jih tudi mame ne morejo; za družino so izgubljeni. Raziskave kažejo, da jih v celoti porabi med 60 in 70 odstotkov mladih očetov. »Čeprav se vsa politika ne strinja z dodatnim podaljševanjem, bo tudi v prihodnje zelo verjetno zmagalo prepričanje, da je tovrstno spodbujanje moških nujno za družbeno preobrazbo.« (Starševski dopust sicer traja 56 tednov ob 80-odstotnih prejemkih oziroma 46 tednov ob prejemanju stoodstotnega nadomestila. Neobvezne tedne si lahko partnerja razdelita.)
Nizka brezposelnost
Preobražanje družbe je z ekonomskega vidika nujno, kajti »če imajo moški in ženske enake možnosti za delo, se povečuje delež zaposlenih, bodisi polno bodisi delno. Zaposleni plačujejo davke, ki so osnova za javne storitve, služijo denar in ga trošijo, kupujejo dobrine in plačujejo storitve ... In tako družba napreduje.« »Work-life balance« filozofija potegne, kakor kažejo zgledi z evropskega severa, za sabo verigo poklicev, ki zagotavljajo različne storitve: od vrtcev in domov za starejše do drugih javnih storitev ... »Tudi zato je stopnja brezposelnosti na Norveškem komaj triodstotna in ena najnižjih v Evropi.«
Hkrati so zaposleni starši zagotovilo varnosti za družino, manj jih je strah revščine, če eden od partnerjev izgubi službo, in posledično je družinsko razpoloženje prijaznejše tudi do otrok. Otroci so v napredni norveški družbi skupina, ki ji namenjajo veliko pozornosti. Zanimivo je, da so sistem socialne varnosti, po katerem ima vsaka mama pravico do otroškega dodatka za vsakega otroka – zdaj v višini 129 evrov na mesec – vzpostavili že leta 1944, torej desetletja, preden so odkrili zlato jamo – nafto.
Pravica do vrtca
Po reformah, ki so jih sprejeli v zadnjem obdobju, imajo norveški starši od leta 2009 še zakonito pravico do mesta v vrtcu za vsakega otroka. Lokalna skupnost, v kateri živijo, jim ga mora zagotoviti, ko malček dopolni leto dni. »V parlamentu je bilo sprejeto, da mesečni znesek, ki ga starši poravnajo vrtcu, bodisi javnemu bodisi zasebnemu, ne sme presegati
Tako se lahko tudi otroci iz manj naklonjenih okolij uspešno vključijo v šolo in pozneje v družbo, ki je posledično manj segregirana od drugih evropskih okolij. Danes je v vrtcih, ki jih pospešeno gradijo in za katere izobražujejo osebje, več kot 90 odstotkov norveških otrok. »Številne raziskave kažejo, da so urejeni vrtci ključni pri odločitvi mladega para za naraščaj. Mladi se, pomirjeni, ker vedo, da jih za zelo dostopno ceno čaka mesto v njem, lažje odločijo za družino. Sploh ker številne norveške babice še vedno delajo.« Vrtci so, kakor poudarja Liss Schanke, pot do boljše demografske slike: »Če hočete družbi dobro, da bo ekonomsko uspešna, jih gradite.«
