Čudeža ni bilo

Ustavili so promet ob Tiberi in skalili rimsko poletno lenobnost, za trenutek so zmotili razprave o nogometu in škandalih, ki jih kljub vsemu niso mogli zriniti s prvih strani, premirja pa na Bližnji vzhod tudi niso mogli prinesti posebej izbrani zunanji ministri, ki sta jih v palačo Farnesina povabila Condoleezza Rice in njen italijanski kolega in prijatelj Massimo D'Alema, s katerim se je italijanska diplomacija po nekaj letih spet vrnila na svetovni oder.

Čudež se ni zgodil in se najbrž tudi ni mogel zgoditi, kajti račun brez krčmarja se težko izide. Premalo je, če so zraven samo tisti, ki sočustvujejo z libanonskim ljudstvom in objokujejo njegovo trpljenje. O premirju se pač lahko dogovorijo tisti, ki streljajo na eno ali na drugo stran, pri tem pa mimogrede in vsekakor ne čisto po nesreči pobijejo še mirovne opazovalce. In zraven še tisti, ki vojskujočim se stojijo ob strani.

V Rimu ni bilo nikogar iz Jeruzalema. Tudi nikogar iz libanonskega gibanja Hezbolah ne. In nikogar iz Damaska in iz Teherana. Od, recimo jim, neposredno vpletenih je bila samo Condoleezza Rice, ki pa je jasno in glasno povedala, da se je mogoče pogovarjati edinole o trajnem premirju. Samo besede po njenem nikakor niso dovolj, vrnitev k statusu quo pa po sedanji krizi ni več mogoča. Njen recept je jasen. Samo razorožitev, uničenje Hezbolaha, za katerim stojita Sirija in Iran, lahko prinese mir. Dokler ni po izraelsko (in ameriško) očiščen libanonski jug, tam ni prostora za mirovne sile.

O vsem drugem so se pravzaprav strinjali vsi. Da je libanonski vladi nujno treba omogočiti nadzor nad celotnim ozemljem, tudi tistem na jugu, da je potrebna razorožitev vseh skrajnih milic, da bi se moral Izrael vzdržati skrajnih akcij. Tudi to, da je treba čimprej doseči dogovor o namestitvi mednarodnih sil pod okriljem Združenih narodov, se jim ni zdelo sporno. Potem so odpotovali domov. Javier Solana je ugotovil, da premirje še nikoli ni bilo tako blizu, kakor je zdaj.

Preberite si v četrtkovem tiskanem Delu