Tiskane izdaje
Peking – Kitajski podpredsednik in prihodnji vodja partije in države Xi Jinping je hotel biti vljuden, ko je ameriškega kolega Joeja Bidena v četrtek pozdravil z besedami: »Veseli me, da vas vidim, ker vem, da imate veliko dela z domačimi notranjimi zadevami.« Ko mu je gost odgovoril: »Vi ste del naših notranjih zadev in tudi mene veseli, da sem tu,« je bilo v odgovoru mogoče slišati prav to, česar se Kitajci bojijo.
Kitajci stojijo na svojih obalah, pred katerimi se vrstijo nerešena vprašanja o mejah na morju, ekskluzivnih gospodarskih območjih in strateških prometnih poteh, in že vidijo Ameriko, ki preskakuje Tihi ocean, čofota v bližnjih morjih in povzroča valove, polne zloveščih napovedi o tem, da je Kitajska zares »notranja zadeva« svetovne velesile. In da Biden tega ni izjavil le zato, da bi bil duhovit po ameriško.
Doslej so Kitajci gledali proti ZDA samo s kopnega, bili so zaskrbljeni zaradi vojn v Iraku in Afganistanu in previdno opazovali povsod vidno ameriško navzočnost na Bližnjem vzhodu. Vendar se jim zdaj zdi, da je Pentagon začel pogledovati proti Aziji z druge, morske strani. Čim glasnejše so napovedi o umiku ameriških vojakov z dveh starih žarišč, tem podrobneje analizirajo načrte Washingtona v azijskem Tihem oceanu.
Lahko razumljiva vzornica
Vedeti moramo, da Kitajska v Ameriki vidi zaželenega partnerja, pogosto jo ima tudi za vzor, kako bi se lahko sama razvila v velesilo. V primerjavi z Evropo, katere »notranje zadeve« so bile Kitajcem vedno nekoliko nerazumljive, Američane dobro razumejo, ker na vsako vprašanje odgovarjajo z »da« ali »ne«, poleg tega se z njimi precej laže pogovarjajo, ker niso obremenjeni z zgodovinskim nacionalizmom, ampak s sodobnim občutkom večvrednosti. Prav takšen občutek bi rada razvila tudi Kitajska in ga utemeljevala z argumenti gospodarske moči, tehnološkega napredka in seveda uporabe vojaške sile.
Za zdaj se na Kitajskem razvija samo nekakšna nacionalistična frustracija brez globoke filozofske podlage, vendar s čedalje močnejšim nabojem, ki ga komunistična partija spretno izkorišča, kadar mora ljudstvu pojasniti, zakaj je treba povečati vojaški proračun, in kadar bi rada opozorila čedalje bolj samozavestno javnost, kako nevaren je svet zunaj kitajskih meja, vzdolž katerih so vsi nastavili svoje usodne pasti.
Strateško »čustvovanje«
Nekje v ozadju se skrivajo še neozdravljeni kompleks cesarstva, ki so ga osvojile in oropale zahodne sile, odprta rana izgubljenih opijskih vojn in nikdar dovolj jasno izrečeno opravičilo Japonske za kolonialistične zločine. Prav nič nenavadno ni, da voditelji v Pekingu v svojih zunanjepolitičnih govorih pogosto omenjajo »čustva kitajskega ljudstva« in pri tem ponavadi opozarjajo druge države, da so jih s svojim vedenjem »prizadele«. Če pogledamo, kje in kako komunistična partija danes varuje ta čustva, lahko ugotovimo, da to najpogosteje počne na morju, kadar, denimo, »brani« otočje Diaoyu – o njem Japonska trdi, da je njeno in da se imenujejo Senkaku – ali si lasti nesporno politično oblast nad otočjema Spratly in Paracel, ki si ju prizadevajo dobiti vse kitajske sosede.
Robert D. Kaplan iz Centra za novo ameriško varnost je ugotovil, da je »kitajski položaj zelo podoben ameriškemu v Karibskem morju v 19. stoletju in na začetku 20. stoletja, ko so ZDA priznavale navzočnost evropskih sil in hkrati poskušale prevladovati na tem območju. Današnja Kitajska je v podobnem položaju v Južnokitajskem morju, predsobi Indijskega oceana, v katerem bi rada s svojo pomorsko navzočnostjo zavarovala preskrbo z energijo z Bližnjega vzhoda.«
Z ravnotežjem pogojena rast
Preden je Biden prejšnji teden obiskal Peking, so vsi svetovni mediji poudarjali, da je najpomembnejše vprašanje med državama dolžniško-posojilni odnos. Zaradi znižane kreditne ocene ZDA in zato, ker je Kitajska lastnik več kot tisoč milijard dolarjev ameriškega dolga, so površno ugotavljali, da se začenja novo, postameriško in skoraj kitajsko obdobje svetovne zgodovine.
Toda če pogledamo na razmere z azijske strani Tihega oceana, lahko ugotovimo, da samo ravnotežje med obalama zagotavlja nadaljnjo kitajsko rast. Tu je vsem jasno, da bi resnični padec ameriške gospodarske moči lahko uničil kitajski koncept razvoja, ki temelji na izvozu. V Ameriki je morda veliko ljudi prepričanih, da je Kitajska najmočnejša država na svetu, in Kitajcem je to všeč. Ko pa jih vprašamo, ali mislijo, da so državljani velesile, odkimajo že zato, ker večina od 1,3 milijarde prebivalcev v svojem življenju ne najde niti enega dokaza za takšno trditev.
Premoženjske razlike čedalje bolj delijo kitajsko družbo in vse kaže, da političnih reform ne bomo dočakali, hkrati pa nihče ne ve, kaj bi lahko od njih sploh pričakovali, ker so demokratični ideali izgubili ugled zaradi številnih negativnih izkušenj v drugih državah. Tudi če je mogoče pričakovati, da bo Kitajska kmalu postala največje gospodarstvo na svetu, hrana zaradi tega ne bo cenejša – pravzaprav se zdi, da bo samo še dražja –, zato so Kitajci hoteli Bidenu postaviti vprašanja, ki niso povezana samo s posojili in z dolarjem, marveč tudi z Južnokitajskim morjem.
Ključ za širitev vpliva
Na kratko, ali bo Amerika upoštevala vsa čezoceanska ravnotežja, med drugim tudi tisto, povezano z oboroževanjem in varnostjo, ali pa bo, kakor nekateri napovedujejo, na Guamu – ameriškem otoku s 545 kvadratnimi kilometri površine in z manj kot 200.000 prebivalci – zgradila svojo najpomembnejšo vojaško opazovalnico v zahodnem Tihem oceanu in tu začela izvajati svoj novi načrt o tem, kako posoliti zmaju rep? Če si bo Amerika še naprej prizadevala omejevati kitajsko širitev v Južnokitajskem morju, ki velja za najpomembnejše strateško območje azijske sile, bodo ogroženi vsi drugi načrti Pekinga, od združitve s Tajvanom in varovanja pomorskih prometnih poti do vojaškega izhoda v Tihi ocean.
Najpreprostejši odgovor na vprašanje, kaj bi Kitajska pravzaprav rada, je prav tisti, ki ga omenja Kaplan: rada bi imela takšen položaj v Aziji, kakršnega so na zahodni polobli dosegle ZDA, potem ko so prevladale v Karibskem morju, in s svojimi sosedami navezala takšne odnose, ki bi omogočali, da bi se države počutile suverene in svobodne, hkrati pa bi upoštevale kitajske interese. Predvidevamo lahko, da se s takšnimi razmerami nikakor ne bi strinjali na Japonskem, uprli bi se jim seveda tudi v Vietnamu, Maleziji, Bruneju in na Filipinih. Tudi Indija bi postala še bolj sumničava, Avstralija pa še bolj negotova, in prav takšne argumente že danes navajajo Američani, ko pojasnjujejo, da bi bili radi na tem območju še bolj očitno navzoči, da bi ohranjali dosedanje stanje v regiji.
Kitajski pogled čez Tihi ocean je zato pravzaprav precej krajši. Vendar v njem, čeprav sega le do Južnokitajskega morja in morda še nekoliko dlje, raste vizija tiste moči, zaradi katere bi se morala Amerika s Kitajsko pogovarjati kot z enakovredno sogovornico. Zato že gradi ne le eno, temveč tri in morda celo pet letalonosilk, hkrati pa namenja čedalje več domačega proizvoda za vojsko, ki bi Bidena in Washington prisilila, da Kitajske ne bi več obravnavala kot svojo »notranjo zadevo«.
Za odnose med velikani ni nič nenavadnega, da prav zato Amerika še globlje namaka svoje prste v kitajska morja in se veseli, ker se lahko zaradi azijske strani Tihega oceana še nekaj časa počuti kot supersila.
