Tiskane izdaje
Sklepi, ki so jih v torek za rešitev krize v Libanonu sprejeli zunanji ministri članic Evropske unije, so nedvomno dobrodošli. Nič manj kot za prekinitev sovražnosti med Hezbolahom in Izraelom, za preprečitev novih žrtev spopadov in za ustavitev širjenja humanitarne katastrofe v Libanonu niso pomembni za Evropsko unijo samo. Zunanji ministri so morali z njimi dokazati, da je Unija sposobna nastopiti enotno, čeprav so članice precej razdeljene. Če bi vztrajali pri svojih razlikah, Unija na Bližnjem vzhodu ne bi imela več nobene besede.
Bližnji vzhod pa niso samo Izrael, Libanon in Palestina, ampak tudi Iran, Sirija in druge države na območju Perzijskega zaliva. Ob morebitni neenotnosti bi Evropska unija zato izgubila tudi vodilno vlogo pri reševanju iranske jedrske krize. Trojica, v kateri so Francija, Velika Britanija in Nemčija, ne bi mogla več verodostojno zahtevati diplomatske rešitve tega spora, kajti eden najpomembnejših podpornikov radikalne islamistične organizacije Hezbolah je menda skupaj s Sirijo prav Iran.
In ta država namerava prav ta mesec sporočiti, ali sprejema predlog Unije za odpravo jedrskega spora. Ker so iz Irana ob odklonilnih odzivih prišli tudi signali, da bi ta predlog lahko bil korak v pravo smer, sta v torek Velika Britanija in Nemčija morali popustiti in se strinjati s sklepi, ki so sprejemljivi tudi za Francijo.
Članice Unije so se ne nazadnje morale dogovoriti tudi zaradi vse več žrtev med civilnim prebivalstvom. Če je bil nedeljski napad na Kano, v katerem je umrlo najmanj 50 civilistov, predvsem otroci in starejši ljudje, preveč za Združene države Amerike, je moral ukrepati tudi Bruselj.
Vojaki v okviru predlagane mirovne misije pod pokroviteljstvom Združenih narodov ne bodo odšli v Libanon čez nekaj dni. Do takrat, ko se bo to lahko zgodilo, se lahko še precej spremeni. Zato so včerajšnji sklepi za zdaj samo dodatna, a pomembna pobuda za prekinitev ognja.
