Je Francija kriva za množične poboje?

Kigali - V glavnem mestu Kigaliju se je v torek začela javna sodna razprava o vpletenosti Francije v stodnevne genocidne pokole, v katerih je bilo od aprila do julija leta 1994 pobitih osemsto tisoč (večinoma manjšinskih) Tutsijev in Hutujcev v najhujšem množičnem zločinu v sodobni afriški zgodovini, ki je hkrati velika sramota za ravnanje mednarodne skupnosti. Komisija francoskega parlamenta je Francijo pred osmimi leti oprala odgovornosti, a je omenila "strateške napake", ki so bile storjene v srednjeafriški državi.

Zdaj so pred sodišče v Kigaliju povabili pravne strokovnjake, zgodovinarje, vojake, diplomate in preživele žrtve strahotnega holokavsta, ki se je domala tri mesece in pol dogajal pred očmi svetovne javnosti. Pričanje bo trajalo vsaj teden dni, potem pa bo sodišče presodilo, ali bo izpovedi in dokumentacijo izročilo Mednarodnemu razsodišču za zločine v Ruandi (ICTR), ki deluje v Aruši v Tanzaniji in bi ga bilo po mnenju strokovnjakov bolje preseliti v Haag, kjer je tudi sodišče OZN za zločine, storjene na območju nekdanje Jugoslavije (ICTY).

Med prvimi je na sodišču v Kigaliju nastopil nekdanji ruandski veleposlanik v Franciji Jacques Bihozogara in močno obremenil uradni Pariz. Po njegovih trditvah je nekdanja afriška kolonialna sila poslala v Ruando svoje vojake in orožje, urila pripadnike hutujske milice Interahamve (Mi vsi), ki je zagrešila večino pokolov nad manjšinskimi Tutsiji, francoski vojaki so iz pribežališč v vaseh in v hribih izganjali Tutsije v taborišča, kjer so jih potem pobijali.
Šest preživelih žrtev ruandskega genocida se je s tožbami na rovaš francoske vpletenosti v poboje in posilstva obrnilo na sodišče v Franciji, kjer še čakajo na razsodbo. Uradni francoski krogi zanikajo sodelovanje njihovih vojakov v množičnih pobojih in trdijo, da so z operacijo Turkiz, ki se je začela po mesecu pomorov in je potekala pod poveljstvom OZN, zaščitili prebivalstvo pred pogromi, čeprav so krvave rihte divjale po Ruandi še več kot dva meseca.

Kritiki francoskega ravnanja v srednjeafriški državi trdijo drugače. Francija je bila ljubosumna zaradi širjenja angleškega vpliva v tem delu Afrike, zato je vojaško in politično podpirala vlado predsednika Juvenala Habjarimane, voditelja francosko govoreče hutujske večine, ki se je spopadala z angleško govorečo tutsijsko manjšino, njena uporniška Ruandska domoljubna fronta (RPF) sedanjega predsednika Paula Kagameja pa je imela oporišča in podporo v sosednji Ugandi, ki je bila pred nedvisnostjo britanski protektorat.

Veliko kritik je bilo izrečenih tudi na rovaš vojaško-humantirane operacije Turkiz, med katero so francoske enote zasedle ozemlje na jugozahodu Ruande. Po teh trditvah namen akcije ni bil narediti konec genocidu, temveč je Francija hotela predvsem zaščititi hutujsko elito in skrajneže, ki so organizirali in izvajali pokole nad tutsijsko manjšino. Če bo sodišče v Kigaliju zbralo dovolj dokazov za vpletenost Francije v genocid, bo ruandska vlada obtožila francosko za sodelovanje v množičnih zločinih in od nje zahtevala odškodnino.

To bi bil za Francijo hud udarec, saj se nekdanja kolonialna sila doma in v tujini prikazuje v luči "razsvetljene države", ki je v kolonialnem in pokolonialnem obdobju skrbela za gospodarski, družbeni in politični razvoj afriških držav, o čemer naj bi pričala redna vrhunska srečanja tako imenovanih frankofonskih držav pod francoskim pokroviteljstvom. Danes le redki verjamejo, da je bila vloga nekdanjih evropskih kolonialnih sil v Afriki zgolj "civilizacijska" in brez zločinov. Doslej je veljalo, da nosi najtežje breme odgovornosti za ruandski genocid OZN, ki je na začetku pokolov celo umaknila mirovne sile iz te države, namesto da bi jih okrepila in jim zagotovila ustrezen mandat, o odgovornosti vplivnih držav, med njimi Francije, pa je bilo slišati precej manj.