Tiskane izdaje
Te dni so se v New Yorku zbrali delegati iz 193 držav članic Združenih narodov, ki bodo do konca meseca poskusili skleniti dogovor o mednarodnem mehanizmu nadzora nad globalno trgovino z orožjem, naporna pogajanja pa je, še preden so se zares začela, ogrozil spor zaradi statusa palestinske delegacije.
Predstavniki človekoljubnih organizacij že dolga leta glasno opozarjajo na nujnost uvedbe nadzora nad trgovino s konvencionalnim orožjem, s katerim bi akterje smrtonosnega posla, v katerem se na leto obrne med 60 in 70 milijard dolarjev, prisilili k (vsaj nekoliko) odgovornejšemu ravnanju. Z njimi se strinja tudi večina članic Svetovne organizacije, ki se zavzemajo za sklenitev učinkovitega sporazuma o regulaciji trgovine z orožjem, toda izplen pogajanj, ki se bodo predvidoma končala 27. julija, bo odvisen predvsem od velikih trgovcev, med katere poleg ZDA, ki obvladujejo približno 40 odstotkov svetovnega orožarskega trga, sodijo še Rusija, Britanija, Francija, Nemčija in Kitajska.
V času, ko je velik del svetovne trgovine podvržen različnim stopnjam regulacije, prodaja konvencionalnega orožja ostaja eno redkih področij, ki se še vedno izmika nadzoru, posledice tovrstne prakse pa so trenutno najbolj očitne v Siriji, Sudanu in vrsti drugih konfliktnih območij po svetu, kjer te dni cvetijo posli trgovcev s smrtjo. Po navedbah zagovornikov globalne regulacije orožarske trgovine zaradi oboroženega nasilja po svetu vsako minuto ugasne človeško življenje, nenadzorovana prodaja orožja sprtim stranem pa le še stopnjuje prelivanje krvi. Zato je treba po njihovem nujno vpeljati zavezujoča »pravila igre« na orožarskem tržišču, s katerimi bi državam odvzeli argument, da bi v primeru, če ne bi prodajale orožja na (potencialno) konfliktna območja, dobičkonosen posel pač pripadel komu drugemu.
Odločne zahteve in množica zadržkov
Aktivisti tako upajo, da se bodo v torek začeta pogajanja končala s sprejetjem globalnega sporazuma, s katerim bi se države podpisnice zavezale k izvajanju nadzora nad (pre)prodajo in transportom orožja v režiji podjetij, ki delujejo na njihovem ozemlju, pri čemer bi regulacija veljala za vse vrste oborožitvenih sistemov, streliva in vojaške opreme - od raket in letal do tankov, oklepnikov in osebnega orožja. Še več, države da bi morale, preden bi prižgale zeleno luč za sleherno prodajo orožja, narediti oceno tveganja, s čimer bi poskušali preprečiti njegovo zlorabo, hkrati pa bi morale javno objaviti vse potrjene pošiljke smrtonosnega tovora in slediti njegovi nadaljnji uporabi.
Sodeč po številnih zadržkih, ki so jih že pred začetkom pogajanj izrekle največje svetovne trgovke z orožjem, brez soglasja katerih globalni sporazum o regulaciji trgovine z orožjem v praksi ne more zaživeti, bo dokument še pred potencialnim sprejetjem bržkone doživel številne »popravke«, ki bodo omilili njegovo ostrino. ZDA tako nočejo pristati na to, da bi nadzor veljal tudi za strelivo, kar gre pripisati predvsem dejstvu, da na to državo odpade približno polovica svetovne proizvodnje tovrstnih ubojnih sredstev, Kitajska si prizadeva za izvzetje lahkega pehotnega orožja, ki ga v zadnjih letih množično prodaja državam v razvoju, poleg tega pa v soglasju z Rusijo in nekaterimi arabskimi državami nasprotuje predlogu, po katerem bi o zakonitosti posameznega orožarskega posla odločala tudi bilanca kupca na področju spoštovanja človekovih pravic.
Na drugi strani pa so se vlade štirih ključnih izvoznic orožja v Evropski uniji zavzele za celostni sporazum, s sprejetjem katerega bi zmanjšali »vse večjo grožnjo človeštvu«, kakor so v skupnem pismu zapisali zunanji ministri Britanije, Francije in Nemčije ter švedska ministrica za trgovino. Ob ugotovitvi, da njihove države kot članice druščine največjih izvoznic orožja nosijo posebno odgovornost na tem področju, so se izrekli za to, da bi v sporazumu zajeli vse vrste konvencionalnega orožja, streliva in s tem povezane tehnologije.
Otvoritev, začinjena z incidentom
Da bodo pogajanja v naslednjih dneh in tednih še kako burna, je že pred njihovim začetkom napovedal incident, ki ga je v imenu arabskih držav zakuhal Egipt z zahtevo po polnopravnem (in ne zgolj opazovalskem) statusu palestinske delegacije. Izrael se je pričakovano odzval z grožnjo umika svoje delegacije, zaplet pa je pripeljal do tega, da je generalni sekretar OZN Ban Ki Mun tik pred zdajci odpovedal svoj otvoritveni govor, pogajalski maraton pa se je nato začel šele v torek, dan pozneje kot je bilo sprva predvideno. Čeprav so nekateri analitiki arabsko pobudo pohiteli postavljati v kontekst prizadevanj za polnopravno palestinsko članstvo v Svetovni organizaciji, drugi namigujejo, da tovrstni proceduralni zapleti neredko služijo državam za spodkopavanje pogajalskega procesa.
Pred pogajalci je torej, kakor kaže, izjemno naporen mesec, v katerem bodo zagovorniki stroge regulacije nad trgovino z orožjem skušali preprečiti, da bi njihovi predlogi pod pritiskom orožarskih lobijev povsem razvodeneli. V tem pogledu je še posebej skrb vzbujajoč dogovor, ki so ga izsilile ZDA z zaveznicami, v skladu z njim pa mora biti sporazum sprejet soglasno, kar pomeni, da ima vsaka država pravico do veta nanj. Če bo pogodba o nadzoru nad trgovino z orožjem konec julija vendarle sprejeta, bi lahko po ocenah poznavalcev vstopila v veljavo še pred iztekom prihodnjega leta, tudi v nasprotnem primeru pa jo lahko države podpornice predložijo v glasovanje generalni skupščini OZN, ki jo mora za uveljavitev sprejeti z dvetretjinsko večino.
